0
0

Butnem skozi vrata in stečem po stopnicah. Mama me pozdravi in povpraša po temno lascu, ki sem ga pripeljala s seboj. Ne odgovorim in odvihram v Nathanovo sobo. Vendar ni nič narobe. Igrače so še vedno na svojem mestu in Nathan mirno počiva v svoji posteljici. Moj srčni utrip se umiri. Stopim do posteljice in dvignem Nathana v svoje naročje. Iz pesti mu previdno vzamem prstan in si ga nataknem na prst. Bratca pozibavam in ga nato previdno položim nazaj v posteljo. Temnolasec mi položi roko na ramo in se obrne na petah, kota da bi želel oditi. Potiho odidem za njim in zaprem vrata za seboj. Primem ga za roko in odpeljem v svojo sobo. »Veliko mi imaš za razložiti!«, mu napol v kriku bleknem v obraz. Ostro ga pogledam in opazim, da zardi. Globoko zavzdihne in mi začne pripovedovati zgodbo, ki je bila verjetno stara več, kot sami bogovi na tem svetu.

0
0

Odlično! Piši naprej prooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooosim! ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️ ☺️

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*