0
0

Sem Rihanna. V sebi vidim upanje in verjamem, da smo lahko vsi več vredni kot zvezda na nebu. Le če se potrudimo, upamo, verjamemo. V sebi preprosto vidim nekaj več. Nekaj drugačnega. V to sem prepričana. Nekaj česar še nisem odkrila. Seveda pa mi nekateri ne verjamejo. A ne bom tako zlahka obupala. Sem na vlaku, ki vodi do cilja. Na nobeni postaji, ki bo pred ciljem ne bom izstopila. Četudi bom na vlaku celo življenje.

To nikakor ne pomeni da sem popolna. Življenje ne more ostati na isti ravni popolnosti. Nikakor. Vsi imamo spodrsljaje. Ker nismo in ne bomo vsi popolni do pike na i. Upam, da se tega zavedate. Če mislite, da smo vsi popolni se za me žal motite. Ampak zaradi mene lahko tako govorite.

Nekega dne me je kot vsak dan ob šestih zjutraj zbudila nadležna budilka. Z odvratno melodijo. Ampak zame je najbolj pomembno to, da me prebudi iz prijetnega spanca. Zazehala sem in se pretegnila. Zraven sem momljala »Je danes torek?« Pogledala sem na koledar in res je bil torek. Šla sem k mizi in pojedla mleko s kosmiči (kot vsak delavni dan). Potem sem se počesala, si umila zobe in obraz, gledala nove videe na YouTube-u in dočakala uro 7:00. Takrat sem morala iti v šolo. Preobula sem se in odkorakala skozi vrata. Nisem jih pozabila zakleniti. Pot do šole je bila dolga približno kilometer in pol. Se sploh nisem zavedala. Prišla sem do šole, se v
garderobi preobula in odhitela v razred, čeprav nisem zamujala. Kje pa! Bila sem petnajst minut prehitra. Vseh sedem šolskih ur je potekalo normalno. Nekoliko sproščeno. No, le peta je bila malo napeta. Od presenečenja kakšno oceno si dobil. Dobila sem odlično 5. Pisali smo matematiko. Zaupala sem vase in se potrudila po vseh svojih močeh. Samo pol točke sem sfalila (kot so pravili sošolci).

Ko sem se po isti poti vračala domov je bilo vse kot ponavadi. Tako rutinsko (če je to sploh beseda). Pozdravila sem strička Simona in on mene (kot po navadi). Star je bil 83 let. Bil je zelo prijeten. Res. Pa tudi zelo inteligenten človek. Vstavila sem se pri njemu (kot po navadi) ter me je vprašal kako je bilo v šoli (kot po navadi). Rekla sem, da sem dobila odlično 5 (to ni bilo kot po navadi, kajti tudi dve sem že dobila. Trojke sicer še ne. Pa tudi malo štiric. Kot sem že omenila »nismo in ne bomo vsi popolni.« Rekel je, da bo nekaj več iz mene (kot ponavadi). Zamislila sem se, se nasmehnila, pogledala v nebo ter dejala »vsaka zvezda na nebu šteje kot upanje. Upanje, ki je pomembno. Če verjameš v njega. V vesolju je polno zvezd, ki jih še ni videlo človeško oko. Lahko si jih le zamišljamo. A če ne boš oziroma ne bomo nič naredil in si samo zamišljal nikoli ne bomo prišli do takega ali drugačnega cilja. Odgovora na vsa vprašanja, ki si jih ljudje zastavljamo… vsi smo lahko nekaj več. Le če gledamo na zvezde s pravega kota.« Obmolknil je. Jaz pa sem rekla »nasvidenje, se vidiva spet jutri!« Nasmehnil se je, pa sem odšla.

Ko sem prišla domov, me je pri vratih že pridno naučeno pričakal moj kužek Oscar. Bila sem ga zelo vesela. Pobožala sem ga in si zamišljala, da ne bi mogel biti prikupnejši, očarljiv, tako… No, tak ali drugačen. Cenim, ga neskončno. Po kratkem sprehodu z njim, sem šla delati nalogo. Težko, zahtevno. A sem nekako vse razumela. Odklenila sem telefon s kodo ter si naredila glasbo na slušalke. Ob glasbi sem risala vrtnico s svinčnikom. Vrtnica je stala sredi ničesar. Videl si čustva, občutke. Samoto, žalost, osamljenost… dokler se ni pojavila steklena vaza. Takoj je izgledalo drugače. Pojavilo se je prijateljstvo, če tudi drugačnost, nekaj novega, kar je papirju oziroma vrtnici dalo nekaj več. Ni bila le osamljena vrtnica temveč je risbi dodalo… ne znam povedati. A ne rečem, da je bila prej slabša. Samo nekaj sem dodala, pa je bila takoj harmonija čustev drugačna. Glasbe je bilo konec pa tudi končala sem z risanjem. Odšla sem na verouk. Tam sem bila uro in pol. Prihitela sem domov kajti začelo je deževati. Jaz pa nisem imela dežnika. Sama sem si kriva. Nisem bila veliko premočena. Le kakšna kapljica na laseh. Šla sem se učiti zgodovino. Dolgo sem se učila. Do večera.

POD KOMENTAR NAPIŠITE, ČE VAM JE VŠEČ. BOM NADALJEVALA.

0
0

Zelo dobro. Res. Prosim nadaljuj.

0
0

Ful dobro le tako naprej

0
0

Jaz se popolno strinjam z odgovor10

0
0

Zelo dobro. Res. Prosim nadaljuj.

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*