0
0

Hoj,
to je moja prva zgodba in upam, da vam bo všeč.
Pa začnimo…

***
1. POGLAVJE
Gledam skozi okno. Že cel teden me prežema občutek, da je nekaj narobe. Hudo narobe.
Puhasti, beli oblaki so se kot lene ovčke vlekle po sinje modrem nebu.
”Takoj pridi v kuhinjo!”, je od spodaj zaklicala mami.
Ker nisem vedela komu je namenjeno sem obsedela na postelji še vedno z očmi priprtimi na okno. Ptice so letele čez nebo. Tako lahkotno so jadrale na krilih vetra, da si imel občutek, da si med njimi.
”Renn, boš prišla dol ali ne?”, se je še enkrat oglasila mami.
Počasi sem vstala z postelje in tiho odšla v kuhinjo.
Mami je sedela na lepo izrezljanem stolu, z rokami v naročju. Njeni kostanjevo rjavi lasje, ki so se ujemali z barvo njenih oči, so ji počivali na rami. Pokazala je na stol nasproti nje. Pogledala sem volka, ki je bil lepo vrezljan v stol na katerega sem nameravala usesti. Počasi sem se usedla in pogledala mami v oči. Njen pogled je bil topel kot vedno, a v njem se je videla tudi kanček zaskrbljenosti. Ampak zakaj?
”Renn,…”, je počasi začela. ”se spomniš, ko sem ti govorila o klanih, na drugem svetu?”
Počasi sem prikimala. Tega sem se dobro spomnila.
”No, zdaj je čas,…”, je rekla z tršim glasom. ”Kmalu bo prišel varuh volčjega klana, kateremu pripadaš, in te odpeljal tja.”
”Ampak, saj boš šla z mano? A ne?”, sem prestrašeno vprašala.
”Stara si 12 let. Sama boš morala it.”, je rekla in pogledala stran.
Sama. Sama. Mi je odbijalo v glavi še dolgo časa po pogovoru.

***
Mnenja, teorije?
Upam, da vam je všeč.

0
0

Meni je všeč, čeprav mi je ta drugi svt dvoumen Je to še vedno ta normalen ali so že nebesa?

0
0

To naj bi bil še normalen. Ko bo drugi svat boste že vedeli, da je. Veseli me, da ti je všeč!

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*