1
0

2. POGLAVJE
Zjutraj sem se zbudila z bolečino v glavi. Ker je bil ponedeljek sem mami prosila, če lahko ostanem doma. Ta me je zaskrbljeno pogledala in prikimala.
”Danes te bova pripravili, zato se odpočij.”, je še rekla preden je šla.
Z bolečino v glavi sem se odmajala v sobo. Tam sem se ulegla v posteljo in se zagledala v strop. Kmalu so me od čiste beline začele peči oči. Odmaknila sem pogled ter popila nekaj čaja, ki mi ga je pripravila mami. Imel je sladko-grenek okus. Res čudno, take kombinacije še nisem pila.
Kmalu se mi je začelo vrteti in padla sem v globok spanec.

Ko sem se zbudila je bila v moji sobi mami. Gledala je skozi okno. Le kaj je videla? Opazila je, da sem budna in se mi približala.
”Pridi na verando, nekaj ti morem še povedati.”, mi je zašepetala na uho.
Začela sem se oblačiti in opazila, da me glava ne boli več. Pomislila sem na čaj in se nasmehnila. Mami. Stekla sem po stopnicah, čez vhodna vrata naravnost na verando. Tam me je že čakala mami. Na mizi poleg nje je bilo kup stvari. Nekatere sem poznala, nekatere ne, a zagotovo niso spadale v mesto. Torej se je le začelo pripravljanje.
Opazila sem, da se je mami pripravljala na dolg govor, zato sem se usedla na stol in čakala.
Končno se je pripravila in z mehkim glasom začela: ”Dobro veš, da pripadaš volčjemu klanu in njihov varuh je volk. Tja si namenjena. Pospremila te bosta volk in deček. Za preživetje v gozdu potrebuješ naslednje stvari: lok, puščice, nož, sekiro, mehur za vodo, spalno vrečo, zelišča in ne nazadnje torbo, v katero vse to daš. Mislim, da vse to poznaš in jih boš znala uporabljati. Deček, ki te bo spremljal na poti ti bo vse podrobneje razložil. Če te kaj zanima, me kar takoj vprašaj.”
Najprej sem jo debelo gledala nato pa le spravila par vprašanj iz sebe.
”Kdo je ta deček? Zakaj moram tja? Ali je nevarno?” so se iz mene ulila smešna vprašanja.
Mami me je le gledala in merila z očmi kot, da ne ve ali bom zmožna opraviti nalogo.
”Odgovorila ti bom samo na eno vprašanje, ki si ga najbolj želiš vedeti.”
Ne vem ali je to naredila iz radovednosti kaj bom vprašala, ali, ker ni imela časa.
”Zakaj moram tja?”, sem vprašala čeprav me je zelo mikalo, da bi vprašala ‘Kdo je ta deček?’, ampak sem vedela, da je ravno to hotela.
”Mnogo svečnic in svečnikov te je videlo v videnjih. Sicer ne vem kakšnih, a sporočili so mi, da moraš nujno tja.”
”Kdo so svečniki in svečnice?”
”To so neke vrste vrači, ki jih ima vsak klan.”
Pokimala sem in ji s tem dala vedeti, da razumem.
”Še nekaj, vsak klan ima svoje znamenje, da se prepoznamo.”, je še dodala.
Potipala sem se po sencah.
Mami je pokimala in dodala: ”To ja znamenje volčjega klana.”
To znamenje sem imela že od rojstva. Mami mi je rekla, da sem se rodila v tisti deželi in, da tam dajejo ta znamenja klana. A pomenilo je veliko več. Pokazalo je tebe.
Mami je odšla v hišo in ostala sem sama na verandi s svojimi stvarmi, ki jih potrebujem za gozd.
Gledala sem sončni zahod in še dolgo po njem gledala v nebo, na koncu pa le odšla v hišo in zaspala.

***
Mnenja?
Upam, da vam je všeč!

0
0

Super!

0
0

Cool

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*