0
0

31. AVGUST. 2017
Mama je stopala po sobi in že naslednji trenutek sem jo zagledala pred sabo. Mojo blazino je potegnila z mene. ”Ljubica, pa vendarle ne misliš prespati celega dneva. Obiske imamo. Pridi dol, takoj.” Ni mi ostalo drugega kot da rečem: ”Da mami, 2 minutki in bom spodaj.” Ko je odšla sem skočila iz postelje. Pod je bil mrzel, moji natikači pa so bili na drugem koncu sobe. Preskakovala sem se iz ene noge na drugo. V svoji omari sem poiskala zdelane kavbojke in jih povlekla nase. Oblekla sem še kratko majico bele barve, po kateri se razpotega vijola črta. Svoje blond lase sem samo zavezala v čop in stekla sem po stopnicah. Doli, v dnevni sobi je sedela neka stara gospa. Ocenila bi jo na 36 let. Ko sem stopila v dnevno sobo sem ga zagledala. Fanta z svetlimi lasmi, rahlo skodranimi. Njegove oči so bile sinje modre, roženica pa je bila zavita v zaobljeno elipso. Njegova usta so bila rahlo zaostrena. Ko sem vstopila, sta se kotička njegovih ust premaknila. Zasmehljal se je. ”To je moja hčerka Jessica, ” je s ponosom izjavila mama in me prijela za ramo. Usedla sem se na stari naslonjač. ”Zdravo Jessica, jaz sem Miranda, Jakova mama. To pa je Jaka.” Gospa je pokazala na fanta. Nasmehnila sem se in ju pozdravila. Nato pa se je spet oglasila mama: ”Jess, to bo tvoj novi sošolec.” To je bilo zame tako, kot bi mi nekdo rekel, da bom postala svetovno znana. Presenetljivo, ampak odlično.

1. SEPTEMBER – DAN, KO SE PEKEL ZAČNE.
Zjutraj mi zvoni budilka. Zvok pesmi Wolves se je vil po sobi. Vstala sem zgodaj. Še pred soncem. Ura je bila 5.30 zjutraj. Polna pričakovanja sem bila. Nova šola, novi prijatelji. Vsaj tako sem mislila. Skočila sem do svoje omare. Za prvi dan sem mogla izbrati nekaj naravnega, ampak odbitega. Nekaj, kar bo impresioniralo vse ljudi. Izbrala sem kombinacijo. Črne, rahlo natrgane kavbojke z visokim pasom ter bela, ozka croptop majica z dolgimi rokavi. V Villanovi je jeseni že malo hladneje kot drugje. Nisem se še oblekla. Vse sem položila na posteljo in odšla na zajtrk. Ko sem prišla v kuhinjo sem mislila, da sem stopila v kirurško dvorano. Vse je bilo razsvetljeno. Ampak v kirurški dvorani ne diši po palačinkah. Na mizi so me že čakale. Mama je ustala pred mano. Vsedla sem se za mizo. Palačinke sem oblila s slastnim javorjevim sirupom. Kar topile so se mi v ustih. Po obilnem zajtrku in kakavu, sem odšla nazaj v sobo. Ampak takrat me je zadela rutina. Vsakič, čisto vsakič zjutraj me zadane vrtoglavica. Začne se tako da vidiš prostor, ampak ne moraš nadzirati svojih gibov. Kot da bi bila v robotu in da bi te upravljal nekdo drug. Slaba primerjava ampak upam, da se razumemo. Potem sledi tresenje nog. Izgubljaš ravnotežje. Potem pa črnina. Oči ti zatemni obilica teme. Obilica črnih točk, ki se končajo v minuti. Sesedeš se. Potem, čez dve minuti pa si vredu. To se mi dogaja zaradi stresa in zaradi nizkega pritiska.

  • Street Girl
    ŠE PREDEN ZAČNETE PISATI, KAKO JE TA DEL DOLGOČASEN NAJ POVEM, DA JE TO NEKA NAPELJAVA V SAMO ZGODBO. JAKA, KI GA JE EDEN IZMED ZAPLETOV. BOSTE VIDELI KAKŠEN…. Komentarji pa so dobrodošli.
0
0

Zgodba je super. Tudi ta del mi je bil všeč ampak bi bilo dobro če bi srečanje z jakatom malo bolj opisala in razložila zakaj je sploh prišel k vam ker tega dela nisem čisto razumela… Drugače pa super! Komaj čakam naslednji del.

0
0

oK, sedaj sem ugotovila , da sem pozabila napisati. Pač da ti razložim. Sosedje so prišli (Jaka in njegova mama) da bi pozdraivli Jessino družino ob vselitvi. Saj veš. Ko se nekdo vseli greš naobisk.

0
0

kul zgodba komaj čakam naslednji del

0
0

Lepa zgodba.
Me prav zanima kako se bo zapletlo.
Komaj čakam nadaljevanje.

0
0

komaj cakam nadaljevanje ker je zgodba the best

0
0

Kul zgodba, samo meni se zdi, da 36-letna oseba NI stara.

0
0

totalka in čisto kul in odbito in sam nadaljuuuj plis pa ne nehat dokler ne prideta z jakom skup

Prikazujem 7 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*