Teta Justi in videoklici

Ojla,

dragi pripadniki plemena Kotiček tete Justi! Čudni, nenavadni časi so. Denimo, da sem v tej virusni noriji tudi sama postala sila previdna, pozorna, rahlo negotova in premišljena, torej vse, kar po navadi nisem bila pretirano. Ne verjamete? Primer: če verjamete ali ne, včeraj sedem pred zaslon in tipkovnico, da malo »početam« z vami, in šele čez 10 minut ugotovim, da sem si tik pred tem razkužila roke in da imam na ustih in nosu masko!? A si predstavljate ta prizor? Da vas ne okužim! Justi, sem si rekla, tebi gre na slabše. Kar je preveč, je preveč. Dobro, mularija iz bloka, Geza, Milivoj in jaz smo druženje omejili, malo poklepetamo na daleč, a brez objemanja in stiskanja na klopci okrog pladnja s čevapčiči, a pogrešam ta sproščeni, glasni smeh, tekanje za nogometno žogo in proslavljanje gola z objemanji in valjanjem po travi. Pomislila sem celo, ker praktično otrok ne vidim več, kaj, če bi naš kotiček prenesli na video povezavo, tako kot imate ponekod šolski pouk – na daljavo. Da imamo namesto pisem video konference. Pa so me šefi na Pilu malo zabodeno gledali in potrdili, da se mi slabša. Kdo za vraga bi pa lahko na moj računalnik pripeljal na tisoče povezav in na zaslon pripel na tisoče vaših slikic, da bi se pomenkovali  o vaših problemih v živo? No ja, sem pač mislila, da če smo z raketo prišli na Mars, to res ne bi bil tak problem. Če bo tale pandemija še malo trajala, si boš izmislila še kakšno noviteto, so rekli na Pilu. Do naslednjič, ko se beremo, pa pazite nase. Saj bomo zmagali!