Anna Gavalda: 35 kil upanja

Zdaj sem star trinajst let in sem v šestem razredu. Dobro, vem, da tu nekaj ne klapa. Takoj vam razložim, ni vam treba šteti na prste. Dvakrat sem ponavljal: tretjega in potem šestega.

Zaradi šole so doma kar naprej scene, si lahko mislite. Mama joče, oče me zmerja, ali pa je obratno. Mama me nadira, oče pa ne reče nobene. Ko ju tako opazujem, sem ves nesrečen. Ampak kaj naj naredim? Kaj naj jima rečem? Nič. Nič ne morem reči, ker če odprem usta, je še slabše. Onadva pa, no, onadva ne znata drugega in kot dve papigi ponavljata:

»Uči se!«

»Uči se!«

»Uči se!«

»Uči se!«

»Uči se!«

Dobro, razumem. Tak bebec spet nisem. Jaz bi se rad učil, ampak težava je v tem, da se ne morem. Ničesar ne razumem. Vse, kar nas v šoli učijo, mi gre skozi eno uho noter, skozi drugo ven. K sto in sto tisoč zdravnikom so me že 12-, 13-krat peljali: za oči, za ušesa in celo za možgane. In rezultat izgubljenega časa za preiskave? Imam težave s koncentracijo.

Dajte, no! Zelo dobro vem, kaj imam in česa nimam, le vprašati me je treba. Nobenih težav nimam. Niti ene. Šola me kratko malo ne zanima, v tem je stvar.

Niti malo me ne zanima in pika.