Kako naj tvoj prijatelj postane tvoj fant?

Huh, kakšno poletje je za mano!

Še spomladi sem bila Urška, navadna najstnica z mastnimi lasmi, goro frustracij in maščobnim obročem okoli pasu. Moje življenje je bila ena sama dolgočasna rutina, v kateri je bil še največji pretres, če so se mi na zvezku za matematiko naredili uhlji ali če Polona (moja najboljša prijateljica) več kot dve uri ni odgovorila na moje sporočilo. Ukvarjala sem se s sabo, s šolo in si ob vsakem rojstnem dnevu, božiču, zvezdnem utrinku, štiriperesni deteljici, pikapolonici s sedmimi pikami in registrski tablici s tremi enakimi številkami zaželela, da bi imela fanta. Zaljubljena sem bila v Luka, ki se je spomnil, da obstajam, samo ko mu je moral nekdo napisati domačo nalogo, in jaz sem bila, če sem čisto iskrena, tudi precej zadovoljna, da je tako, ker sem se itak skoraj onesvestila vsakič, ko se je znašel v moji bližini, če me je še ogovoril, pa sem tako ali tako doživela kap in možgansko smrt. Pravijo, da se takrat, ko si že tako rekoč mrtev in te pri življenju ohranja le še bitje srca, iztelesiš, in res sem se potem, ko sem poskušala komunicirati z Lukom, nekje od zunaj opazovala, kako živčno vijem roke, kako me obliva pot (vključno s temnimi madeži pod pazduho, fuj) in kako jecljam v nečem, kar je spominjalo na govorico, ki jo uporabljajo dojenčki, kadar hočejo povedati, da so se pokakali ali da so lačni. Težko je bilo skratka presoditi, ali sem blaženo olajšana ali pa bi Luka najraje kar pojedla. Gledala sem se, kako sprejemam v roke njegov zvezek, skrbno prepisujem račune ali nepravilne glagole ali kar je bilo tisti dan pač treba in se komaj zadržujem, da i-jev ne opremim s srčki ali s sporočilom v smislu »ti si tako lep«. (V resnici nisem hotela, da bi učiteljica vedela, da naloge ni napisal sam, in nihče pri zdravi pameti po računih ali nepravilnih glagolih ali tistem, kar je tisti dan pač treba, ne piše hvalnic svoji lepoti, ne?)