Bojim se ocen!

Poznate tisti vic o Janezku, čigar mama besni, ker nosi domov slabe ocene? »Zabit si kot tele!« se zadere nanj. »Sploh veš, kaj je to?« Janezek pomisli in odgovori: »Otrok od krave.«*

Ta vic je rahlo nespodoben, vendar nosi v sebi zrno resnice. Starši znamo biti, ko pride do ocen, tudi strašno zagovedni. Marsikdo od svojega otroka pričakuje, da bo v šoli zmeraj blestel. Malo zato, ker smo prepričani, da ste zelo pametni in sposobni, še precej bolj pa zaradi strahu, da bo v življenju uspelo le najboljšim. In za svoje otroke nočemo nič manj! 

Spodbuda ali pritisk?
Žal pri tem včasih nimamo meje. Običajno je še tistemu, ki je ponavljal razred, jasno, da je vsaka skrajnost slaba in da so ljudje, ki so najboljši v vsem in nikoli nimajo slabega dne, strahotno redki. Eno je spodbuda, da se potrudimo po najboljših močeh (in s tem ni nič narobe), drugo pa pritisk, da moramo doseči nekaj, kar je nemogoče (ali ima zelo visoko ceno). Če je pričakovanje preveliko, se zlahka ujamemo v začarani krog: ocenjevanja nas postane strah, in kadar nas je strah, vse skupaj opravimo še slabše, kot če bi bili sproščeni in bi verjeli vase. Da o tesnobnosti, živčnosti, lahko celo slabosti, glavobolu ali drugih bolečinah, ki jih čutimo ob tem, niti ne govorimo. Torej, starši: spodbuda k disciplini – ja, pretirano teženje – ne.