Kako veš, da je vate

Vsakič, ko me urednica Jana pokliče in oznani, da bom odgovarjala na eno od vaših pisem, to pospremi s komentarji à la »luštna tema« in »to boš ti mimogrede«. In vsakič, ko potem preberem vprašanje enega od vas, se mi zazdi, kot da je pred mano zrasla Himalaja, jaz pa v kroksih.

Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Najstniške dileme so ljubke in preproste le na videz, ob blizu in iz prve roke pa so vse prej kot to. Ker odrasli za »od blizu« nimamo veliko energije in časa, raje postrežemo s kakšnim površnim in plehkim nasvetom ali pregovorom (v tem članku jih boste nekaj našli v mednaslovih) in gremo dalje, zadovoljni s svojim odgovornim vzgojnim pristopom.

Ljubezen velika na koncu jezika, na sredi srca pa prav malo velja

Ko kot odrasel bereš najstniške dileme o ljubezni, se tako spomniš na svojo mladost, preplavita te nostalgija in obžalovanje, da so že zdavnaj mimo ti »preprosti« časi brez vsake skrbi (bojda zato, ker ti ni bilo treba hoditi v službo in plačevati računov). Odrasli smo pogosto senilni, kaj naj rečem. A če bi se razkadile bleščice, ki zastirajo naše odraščanje, bi se hitro spomnili, da tisto obdobje še zdaleč ni bilo preprosto.

Najstnice in najstniki morajo med drugim v relativno kratkem času pogruntati, kako deluje novo telo, s katerim jih je obdarila narava, kako se upravlja in uporablja. In pri tem mislim na vse od začetne nerodnosti, ko prehitro zrasteš in se znana razmerja med udi in pohištvom porušijo, do pogosto nezaželenih pogledov in odzivov na spolne znake, ki v razvoju prehitevajo razum in čustva – tudi ti se seveda razraščajo v najrazličnejše še neznane smeri, kar zahteva ogromno energije. Potem je tu še kup novih odgovornosti, od zadolžitev doma do skrbi zase in za druge in za šolo, in zraven naj bi še izbirali srednjo šolo in faks in kariero in polagali temelje za lastno srečno prihodnost.

Ljubezen gradi gradove, ki jih usoda podre

Pričakovanja odraslih se v tem obdobju drastično povečajo, pomoč pa premo sorazmerno pada, ker »pri tvojih letih« bi morali vedeti kar sami od sebe. Če bi za učenje odraslosti rezervirali vsaj četrt toliko ur kot za matematiko, v instituciji ali kot individualne inštrukcije, si upam trditi, da bi bilo odraščanje precej lažje. Tako pa se porajajo številne dileme in vprašanja, ki prihajajo od zunaj in od znotraj, le odgovorov ni od nikoder. Na primer na to, zakaj je kar naenkrat pomembna dolžina kratkih hlač? Ali kam je izpuhtela koncentracija, s katero do zdaj ni bilo nikoli težav? Ali, kot je v prejšnjem Pilu spraševala trinajstletna Coolgirl: »Kako veš, da ti je fant všeč, ali je vate in kaki so znaki, če je fant vate?«