Kje najdeš fanta?

Že tako dolgo nimam ne fanta niti crusha, da sem že skoraj pozabila, kako je, če najbolj vznemirljiva stvar v življenju ni šola. Pa že pred tem, moram priznati, moje ljubezenske prigode niso v ničemer spominjale na pocukrane prizore iz romantičnih filmov – moj prvi fant je raje igral računalniške igrice, kot se družil z mano, moj drugi fant pa mogoče sploh ni bil moj fant, ampak sem si to le domišljala, ker mi je pač pisal lepa sporočila. In itak je potem kot kafra izginil nazaj v Bosno, tako da je v resnici čisto vseeno, kako bi se opredelila – kot fant in punca ali dva kandelabra –, saj sva trenutno v različnih vesoljih in so definicije odveč. Ni ga tu in mene ni tam in to so dejstva, ki ne dopuščajo različnih interpretacij. Uradno, nedvoumno in občutno sem torej že več mesecev samska, in ker mi to ni preveč všeč, mislim, da sem pripravljena, da se spet zaljubim.

Kajne?

Pravzaprav me zanima, kaj o tem mislite vi, ker če to temo načnem s Klaro Jasno, cvili, da sem zmešana.

»Zaljubiš se ali pa se ne,« zavija z očmi. »To ne more biti stvar odločitve, ampak čustev.«

Po svoje je kar smešno, da tako misli ona, ki je najbolj razumen in prizemljen človek, kar jih poznam. Res pa še ni imela zveze in verjame v usodno ljubezen. No, saj jaz tudi, ampak ker sem že dvakrat pošteno brcnila v temo in bila zares noro zatreskana samo v človeka, ki je priznaval moj obstoj zgolj takrat, ko je od mene potreboval domačo nalogo, lažje zagovarjam, da moraš biti včasih pri ljubezni tudi praktičen. Če boš samo čakal, da ti bo pravi sam od sebe padel v naročje … lahko vmes mine več stoletij. Pa še takrat bi z mojo srečo tipček rekel: »Hvala, da si me ujela in si nisem razbil face, zdaj grem naprej buljit v telefon,« in bi bilo to to. Niti tega me ne bi vprašal, kako mi je ime.

Ah, nekoliko sem zašla, to je že višja zahtevnostna stopnja – jaz sem se namreč zataknila že pri osnovnem vprašanju, koga bi sploh hotela ujeti (nisem napisala loviti, ker Klara Jasna pravi, da se ta beseda za damo ne spodobi, ampak tudi tu se najini mnenji razhajata – a smo enakopravni ali kaj). Moj problem je namreč takšen: kje naj najdem fanta, s katerim si bova vzajemno všeč (on meni in jaz njemu)?

»In a veš, od tu naprej so potem res pomembna samo čustva,« sem pojasnjevala Klari Jasni. »Rada pa bi jim pripravila teren, da bi se lahko razvila.«

Klara Jasna je kljub temu rekla, da se ljubezni lotevam, kot bi bila znanstveni eksperiment. »Kot bi eksponat preparirala s pokvarljivo snovjo in čakala, da se na njem razraste plesen,« je komentirala.

To se meni ni zdelo čisto res, jaz bi tokrat svoj eksponat bistveno raje premazala z nepokvarljivo snovjo, ampak kaj, ko imam biologijo štiri, ona pa pet, zato sem bila raje tiho.

Kaj pravi teorija

Če vprašanje Kje naj najdem fanta vpišeš v Google, so med zadetki same neumnosti. Človek dobi občutek, da so pravi fantje vsepovsod, samo oči moraš odpreti in se vesti tako, da te bodo opazili. Kot bi izbiral obleke v svoji najljubši trgovini – vse so lepe, ampak najti moraš tisto, ki ti je najbolj všeč, ti najbolj pristaja in si jo lahko privoščiš. Če boš samozavestna in sproščena, ti ne more spodleteti.

»To je bulšit,« pravi Klara Jasna in ne morem se ne strinjati.

Prvič, nobena najstnica ni samozavestna in sproščena. Drugič, niso vsem fantom všeč samozavestne in sproščene punce. Tretjič, poleg samozavesti in sproščenosti je treba imeti še kakšno vrlino – to je tako, kot če bi rekli, da punce padamo samo na zabavne tipe. Četrtič, zaljubiš se v nekoga, ki se ti zdi edinstven in poseben, ne pa v konfekcijsko cunjo (ali pa tudi? Mogoče bi morala imeti manj predsodkov). In petič …

Ah, ne, zdaj zvenim kot Klara Jasna.