0
0

Zivjo,moj ptoblem se vam bo verjezno zdel smešen a poskusimo…torej mislim da sem drpresivna!v šoli sem nepriljubljena in brez prijateljev.Tudi očeta nimam saj smo od njega zbežali,došolci grdo govorijo o men in me zmerjajo,učitelji to podpirajo in nadgrajujejo.To sem povedala mami in mi dala nekaj nasvetov ki mi ne pomagajo več.Prosim pomagajte!!!!Ko pridem iz šole večkrat razmišljam o samopoškodovanju a nemorem ker me skrbi za mojo mami.tudi ona je bila depresivna in verjetno bi se slabo počutila če bi se rezala.Kadar sem doma si grizem kožo da spravim bolečino iz sebe,v šoli se ščipam in v sebi nosim 4 leta solza.Pomagajte ne zdržim več!!!

0
0

Živjo,

nasveti staršev včasih res ne pomagajo v praktičnem smislu, je pa videti, da imaš v mami oporo in to je super. Morda ji lahko zaupaš tudi vse te občutke glede bolečine, ki si jih zaupala nam. Morda bosta videle, da se počutita podobno in si lahko nudili še bolj globoko oporo. Zelo zrela si. To se vidi iz načina pisanja, zelo jasno ubesediš misli in zelo se zavedaš svoje situacije. Ne glede na to, kje boš našla pomoč, pa naj je to mama, kak drug sorodnik, psihoterapevt, svetovalni delavec … Ko te bo nekdo poslušal te bo razumel in ti lahko pomagal tudi bolj konkretno. Pa kaj, če nasveti ne bodo delovali. Super punca si. Radi te imamo. Vse bo v redu. Samo NIKAKOR se ne smeš poškodovati. To ne bi prizadelo le mame, temveč tudi nas. Na pravi poti si, iščeš pomoč, razmišljaš o sebi, premaguješ temačne občutke. Uspelo ti bo, mi verjamemo vate!

0
0

Glede jokanja-poskusi se zjokati. Najbolje enkrat, ko si sama doma in veš, da mame še nekaj časa ne bo domov. Potem se boš sigurno počutila lažje.Zmeraj mi je zelo hudo, ko berem o ljudeh, ki vsa čustva zadržujejo v sebi – vem, kako ti je. Jaz nisem psihiater, da bi te sedaj nekaj diagnosticirala, vendar ti pa lahko svetujem, da se v primeru takih misli odpraviš k zdravniku ter mu poveš, kako se počutiš.Upam da sem pomagala.:-)

Imam pa samo še eno vprašanje če bi odgovorila pri naslovu MARCUS&MARTINUS V SLOVENIJI.Prosim odgovori še na tisto vprašanje.

Lia

0
0

Glede jokanja-poskusi se zjokati. Najbolje enkrat, ko si sama doma in veš, da mame še nekaj časa ne bo domov. Potem se boš sigurno počutila lažje. In še to:lepa in vzravnana drža ter glava pokonci in zelo hitro boš izgledala samozavestnejša. Morda ti bo pomagalo tudi, če boš opazovala, kako na zbadanje reagirajo osebe, ki jih spoštuješ. Glede depresije:če živiš na vasi poskušaj biti čimveč na svežem zraku, pomagaj mami(npr. na vrtu), športaj; če pa živiš v mestu se pojdi vsaj vsako popoldne nekam sprehodit(v park, …), teč, na dejavnosti in po opravkih s kolesom ali peš, namesto z avtom. Kakorkoli-poskusi se zaposliti-predvsem čimveč gibanja, če se da na svežem zraku.

Upam, da sem kaj pomagala.

P.s.:Vseeno pazi da se v športih ne preforsiraš.

0
0

Zmeraj mi je zelo hudo, ko berem o ljudeh, ki vsa čustva zadržujejo v sebi – vem, kako ti je. Jaz nisem psihiater, da bi te sedaj nekaj diagnosticirala, vendar ti pa lahko svetujem, da se v primeru takih misli odpraviš k zdravniku ter mu poveš, kako se počutiš (ni treba, da mu poveš o svoji situaciji) in on ti lahko da napotnico za k psihiatru. Samo zato, ker se bojiš za stanje svoje mame to še ne pomeni, da se moraš sama s sabo boriti na skrivaj. Iskreno ji vse povej in skupaj se odpravita po pomoč. Če ne živiš v Ljubljani, ti priporočam Sašo Rojc, ki ima ordinacijo na Taboru 14, zelo blizu glavne ljubljanske železniške postaje. Sicer pa lahko seznam psihologov ter psihoterapevtov najdeš tule: http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37 Glede tistega s šolo – če je res tako hudo, se odpravi k ravnatelju in/ali socialni delavki. Srečno!

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*