1
0

Danes smo doživeliborav filmsko dogodivščino! Ta nam je dala navdih za pisanje. Pusanje grozljivke. Zgodba temelji na resničnih dogodkih. Ne vemo če vam bo všeč še ena zdodba ampak ta je nekaj posebnega.
_________________________ Tistega dne je padal dež. Stari avtobus je hrumel po makedamski cesti, brzeča pokrajna pa je na trenutke spominjala na škotako megeno podeželje. Temni vrani so kot senca zla sledili takorekoč muzejskemu eksponatu na cesti. Če si dobro pogledal, si skozi zatemnjeno šipo uzrl tri razposajene obraze. Pravzaprav eno vznemirjeno dekle in dva mrkogleda fanta.
“Kam sploh gremo? Nekam bogu za hrbtom,” je zdolgočaseno zanosljal enden izmed njiju. “Ah daj no, zakaj sta tako pesimistična. Sprostita se vendar. Saj gremo vendar na nagradni izlet. Tega ne doživi vsak,” ju je dekle skušalo spraviti v dobro voljo. “Ah pajade! Ti temu praviš nagrada?! Mene bolj spominja na kako dolgočasno šolsko eksurzijo, Lucija,” je rekel drugi fant.
Sopotnica ga je zgroženo pogleda in se namrdnila: “Prvo kot prvo, ekskurzije so lahko prav zabavne, drugo kot drugo, sploh mi ni ime Lucija, ampak Sofija.” Obrnila se je stran od fantov, ki sta zavilabz očmi. “No to napako ti lahko oprostim, saj se poznamo le nekaj ur,” je dodala zatem. Temnolasec z okoglimi očali, ki rahlo spominjal na Harryja Potterja, se je z vzdihom izrl po avtobusu. Bili so edini potniki, razen stare gospe z električno modrimi očmi in nenavadnimi rdečkastimi pikami. “Malo neprijetno mi je. Tista starka bulji v nas kakor, da smo osmo čudo sveta,” je zašepetala Sofija. A izgledlo je kakor, da jo je starka slišala. Rdeči ogenjčki v njenih skrivnostnih očeh so nenadoma ugasnili. Kakor, da bi se nečesa spomnila se je zdrznila in umaknila pogled. Trojica je dvignila obrvi in se posvetila vsak sebi. Pteostanek poti je potekal v tišini. Čez slabe pol ure so pokrajino zamenjale stare hiše. “O, poglejte kako lepo. Izgleda kot v pravljici,” je zacvilila rdečelasa Sofija. Fant po imenu Ruben je seveda imel nakaj za dodati: “Pha, prav gotovo. Res pravljično,” se je še namrdnil. Tokrat je imel prav. Hiše so bile vegaste in pokrite z gostim bršljanom. Kar naenkrat je voznik vstavil, še pred posebej staro hišo. Ostanki zelene barve s polknic, pa je dodala svoj strinski učinek. “Prispeli smo,” je napeto vzdušje pretrgal čemerni voznik starine. Trojica se je zazrla v staro gospo, v pričakovanju, da bo izstopila. A ta ni niti mignila s prstom. “Kaj še čakate, otroci?!” je revsknil voznik. Mladi potniki so se zgroženo spogledali ob spoznanju, da bodo tukaj preživeli nadaljnih nekaj dni. Prvi se je zganil, Julijan, fant z očali. Prijel je svojo potovalko in se začel riniti med sedeži. Ostala dva sta mu z odporom sledila. Rubenu se je zazdelo, da jih je starka zlobno ošvrknila s pogledom. Avtobus je odbrzel, oni pa so obstali pred zastrašujočo vilo, ujeto v času. Iz vile se je zaslišal predirljiv krik…

0
0

A okej. Sam vprasam kr sta se ta karakterja zdela podobna enim ki jih poznam.
In se enkrat odlicno ti gre!!! Komaj cakam na nov del!

0
0

Hej, Mici in vsi ostali!
Veseli smo, da vam je zgodba do zdaj ušeč in, da jo berete. Imena so izmišljena. In pomembna informacija. Pisatelji smo trije, dva fanta in eno dekle. Danes bomo objavili nov del. Upam, da ga boste brali, čeprav nekaterim grozljivke niso všeč. 😉

0
0

Ful dobr! Sam a so imena resnična al si si jih izmisnla? Sam vprasam.

0
0

Dobra zgodba. Tudi meni je fajn da je drugačna. Komaj čakam nadaljevanje!

0
0

Ugotavljam da je to moja najljubša zgodba na svetovalnici. Malo je drugačna od drugih, saj ni ljubezenska. Se že veselim naslednjega delaa!

0
0

Hej! Zgodba je zelo dobra. Kar napisite nadaljevanje

0
0

Prosimo preberite in komentirajte. Radi bi vedeli vaše mnenje.

0
0

Oprostite nam prosim za vse slovnične in pravopisne napake (ob ravno nepravih delih), z npr. ŠKOTAKO MEGENO smo mislili ŠKOTSKO MEGLENO. Haha 😀

Prikazujem 8 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*