Odgovorjeno
0
0

Gosta tema na vrhu stopnic, je poskrbela, da je Julijanu, Sofiji in Rubenu v trenutku upadel ves pogum. “Ali sta prepričana, da je to pravo stopnišče?” je vprašalo dekle. Fanta sta jo srepo pogledala. “Midva? Saj nas že ves čas ti vodiš!” Rdečelaska jima je pokazala kujavo pokazala jezik. “Obstaja kašen drug vhod? Upam.” “Kar tukaj
bomo šli, boječka. Še nikoli nisi hodila po temi in… malo čudnih stopnicah?” jo je prekinil pogumni Julijan. Zajel je
sapo in hrabro prehodil prve tri stopnice. “Nisem še hodil po tako škripajočih stopnicah…” S tem je nova prijatelja poskusil spodboditi, da se
mu pridružita. “Vse je enkrat prvič,” je zavzdihnil Ruben “pojdiva”. Potrepljal je Sofijo po ramenu in družno sta priškripala do
Julijana. Stopnic kar ni hotelo biti konec. Vedno bolj so škripale in postajale so vse bolj nestabilne. “Iuu, ogabno!” je z mešanico groza, gnusa in presenečenja zavpila Sofija. “Pajčevine naravnost sovražim! Zagotovo se zdaj en kosmat pajek sprehaja po mojih laseh…”
“Umiri se punca! Pajka sem videl in vem, da se te je ustrašil bolj kot si se ti njega! Ni ga v bližini dveh metrov. Pojdimo,” je prestrašenko poskušal pomiriti Ruben. Prejel je Sofijin zahvaljujoč pogled. Kakor so v temi lahko razbrali, so vedeli, da jih do vrha loči le še nekaj stopnic.
Na vrh so prišli povsem utrujeni. Znašli so se na ozkem podestu, ki je imelo troje vrat. Drugega pohišva, razen majhne omarice in stola ni bilo. Skozi majhno okence, skoraj lino, je prihajal pramen svetlobe. V tem žarku, edinem svetlobnem viru, je bilo videti neskončno veliko prahu. “Sploh ne vem, kako bomo tukaj dihali” Ruben je začel narejeno težko
požitati zrak. “Očitno se moramo navaditi na to… Torej. Zmigajmo se v sobe,” je dejala rdečelaska. “Upam, da bodo sobe lepše, kot to.” Vsak je stopil do svojih vrat. Kot vsa vrata v hiši, tudi ta niso bila naoljena. Sofija je imela težave z otpiranjem svojih, zato sta fanta odprla pred njo. “No ja, ni tako slabo. A vseeno sem pričakoval lepše.” Ruben se je strinjal z Julijanom: “V primerjavi s famozno avlo…” Očalar je ugotavljal, da ima v sobi kar dve postelji, Ruben pa se je navduševal nad pogledom skozi okno. “Sofija, kako pa je pri tebi?” se je spomnil vprašati eden od fantov. “Ne morem odpreti vraAAAAAAAA!!!” Nenaden krik je Julijana in Rubena izstrelil iz sob. Stekla sta do tretjih vrat. Pred njimi je vsa bleda stala Sofija in si pokrivala usta. Gledala je v temačno kamro. Na steni, nasproti nje se je bohotila ogromna slika dostojanstvene gospe v naravni velikosti. “Kaj pa je, se je kaj takega zgodilo?!” sta zaskrbljeno spraševala fanta, potem pa okamenela. Videla sta sliko. “Joj, za trenutek sem pomislil, da pred nami v vsej svoji veličini stoji Tenebrisova! Kako sem se ustrašil!” Sofija je močno prikimala: “Saj zato sem se pa tako ustrašila! In vesta, da sem ugotovila nekaj groznega. To je…”
“Starka z avtobusa!” so zavpili vsi trije hkrati. “Poglejta vendar te električno modre oči z rdečimi pikami v njih,” je rekel Ruben. “Vse je zbledelo, le oči so popolne.” Julijan je zmedeno zmajal z glavo, ko se je približal. “To ne more biti ona. V kotu slike je namreč datum
njene smrti. 28.7. 1703.”

Dober odgovor
0
0

Ful dobr pišete. Bolš od vseh ostalih.

0
0

Odlično! Ko bereš zgodbo se vidi da imate smisel za pisanje zgodb samo otpiranje-odpiranje
Odlična zgodba nadaljujte

0
0

Res dodra zgodba

0
0

Zakon zgodba nadaljujte.

0
0

Prosim preberite in komentirajte, to nam rees veliko pomeni. Prejšnjih dveh delov niste kaj dosti komentirali in to nam ni dalo prav velike motivacije za nadaljevanje. Vseeno, tukaj je tretji del, potrudili smo se, da je krajši in upamo, da vam bo všeč. Hvala! 😉 lp

Prikazujem 5 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*