0
0

Primrosin vrt za hišo je bil velik. Zraven žive meje je bila postavljena vrtna hiša. Tam smo vedno spale, ko smo bile pri njej. Na drugi strani pa je posest mejil gozd. Vanj je vodila gozda pot z majhnimi kamenčki. Predvidevala sem, da je Primrosina družina dala narediti to pot. Pot je vodila vse do neke jase sredi gozda. Na jasi je bilo majhno jezero in poleti smo se hodili kopat tja. Gozd je bil vedno obsijan z svetlobo, ki je prodirala skozi veje. Nikoli še nisem bila v njem ponoči. In zdaj je bila ura okoli štiri zjutraj. S Primrose sva se sprehodili čez vrt do obrobja gozda. Primrose se je ozrla proti skali, ki je stala tam. Pod njo je ležalo nekaj ostrih kamnov. Z njimi smo se nekoč podpisale na neko drevo. To je bilo že dolgo časa nazaj. Hodili sva po gozdni poti in jopico sem si tesneje ovila. Bilo je hladno, čeprav so bile tu poletne noči ponavadi tople. Nisem se počutila varne. “Zakaj?” je naenkrat dejala Primrose. “Zakaj ne poveš? Hočem reči nikomur. Jaz sem povedala, ko sem izvedela, da imam drugega očeta.” Zmajala sem z glavo. Kako je lahko taka. Ne more razumeti preprosto ne more.
“Seveda si! Mislim, tvoj oče je vendar slaven. Pri meni je drugače. Moja starša. No,… Mislila sem njiju… Saj veš. Ah sploh ne vem kako naj ju kličem! Onadva…” glas se mi je tresel, a nisem hotela jokati “Onadva sploh ne vesta, da vem.”
“Veš kaj? Da, si posvojena?”
“Nehaj!” jezno sem jo pogledala. Če je nekdo to rekel naglas je samo še postalo bolj resnično.
“Vsaj nam bi lahko povedala. Mislim ostalim. Jaz že vem. Kaj pa je? A jim ne zaupaš?”
Seveda je vedela ona ve vse. Ni ji bilo treba povedati stvari, da bi jih vedela. Preprosto vedela je.
V globini se je zaslišal pok. Pok pištole. Prestrašeno sem se ozrla okoli sebe.
“Ne paničari samo lovci so.” me je razdraženo dregnila “Sploh pa…”
Na najini desni je nekaj zašumelo. Zdaj je bila Primrose tista s prestrašenim pogledom. “Mislim, da je bolje, da grevaa…” Njen stavek se je prevelil v krik. Pred nama je stala postava. Obraza nisem mogla videti saj ga je zakrivala črna kapuca. Videla sem samo črne lase, ki so padali na čelo.
Nato sva tekli. Tekli na vso moč. Kolena so se mi tresla. Vsak čas bi lahko padla, a sem tekla naprej. Po vseh možnostih mi je šlo za življenje. Bili sva na polovici poti, ko je Primrose zavpila moje ime. “Samo teci…” sem ji prigovarjala. Zakričala je in obrnila sem se nazaj.

To je to za zdaj moram iti nujno. Pišem kmalu ker to še ni cel del rees oprostite ampak nujno moram iti! Uživajte!

0
0

D best!!!! Se bolsa od prejsne ce sm odkrita!!! Res suuupr!!!

0
0

Hvala vsem!<3

  • Shelly
    Nov del pride danes ali pa jutri.
0
0

Suuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuper zgodba piši še naprej!!!☺️☺️☺️☺️☺️☺️☺️

0
0

Super!! 🙂

0
0

Super je <3

0
0

Nadaljuj

Prikazujem 6 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*