0
0

Zbudila sem se prej kot ostale. Pogled sem obrnila proti Primrose in opazila njeno povito zapestje. Najbrž je povoj našla v vrtni hiši. To me je spomnilo na prejšnjo noč in nenadoma sem se počutila čisto drugače. Vstala sem in se namenila proti vratom. Hotela sem videti, če je krvavi X še tam. Medtem ,ko sem previdno stopicala mimo spečih prijateljic sem se spotaknila ob Lyllo in padla po tleh. Lylla je počasi odprla oči in se dvignila v sedeči položaj. Zmedeno me je pogledala, medtem ko sem se pobrala. “Kaj pa ti počneš?” me je vprašala. Zmajala sem z glavo. “Samo žejna sem bila.” sem odvrnila in pomignila na vrč limonade, ki je stal na mizi v kotu. Lylla je pokimala in se ozrla proti stenski uri. Dvajset čez devet. Lylla se je obrnila še proti Callie in Primrose, da bi ju zbudila.
“Daj ne zbuditi Primrose a prav?” sem hitro rekla.
“Zakaj, koliko časa pa sta bili včeraj še pokonci?”
“Kar dolgo.”
“Kaj sta pa počeli?” se je zasmejala.
“Pogovarjali.” Spet sem zlagala s stavkom, ki je zvenel normalno. Vsakdanjo. Ker to, da poskušaš pozdraviti rano, ki jo je naredil nek neznanec v gozdu sredi noči, ni ravno vsakdanje. S vsakdanjimi stavki se izgovarjam že nekaj časa. Ker ne morem povedati resnice. Ker moja resnica ni vsakdanja. Vse odkar je izginil Elliin brat se je moje življenje spremenilo.
“O čem sta se pogovarjali?” je še naprej spraševala Lylla.
“O ničemer. Hočem reči nič posebnega. To kar se ponavadi pogovarjamo me. Fantje, šola, družina in to…” Ob besedi družina sem se zdrznila. Že dolgo je nisem izgovorila. Ker družine nimam že eno leto. Vsaj ne prave. Lylla je boksnila Callie v ramo, da se je zbudila. “Kaj ti je?” se je pritoževala in poskusila boksniti nazaj. Lylla se je zasmejala in ji pomagala vstati. “Daj, greva po zajtrk v hišo.” Stekli sta proti vratom in zaklicala sem za njima, naj prineseta tople sendviče.
“Kendall.”
Obrnila sem se in videla Primrose kako je stala popolnoma budna in me resno gledala. Odprla je usta, da bi nekaj rekla a nato sem zaslišala še en glas, ki sem ga takoj prepoznala. “Dally?” je nekdo vprašal. Obrnila sem se in na obrazu mi je zasijal nasmešek. Tokrat se nisem pretvarjala. “Taylor.” sem mu odgovorila.

Tukaj je še en del. Opravičujem se, ker je spet krajši ampak nasljednjić oblubim, da bo daljši. Hvala za branje in prosim vas komentirajte. Mnenja, teorije, kritike… Ful bi bilo super če bi pisali teorije. Pač kaj mislite, da se bo zgodilo… Kdo je Taylor in kako pozna Kendall in kaj ima ona z njim…? Super bi mi bilo prebrati kaj mislite. No ja uživajte in naj vam ne bo (pre)hudo v šoli. Haha hecam se. Mejte se najnajnaj lepše kar lahko! Čawči!

0
0

Draga WWW.
S svojim komentarjem me nisi prizadela. Ampak moja zgodba ni o prijateljskih in ljubezenskih težavah… No saj je vseeno… Prav, spoštujem tvoje mnenje in ne haha ne bom nehala pisat zgodbe…

0
0

Shelly, morala sem pogledati zgodbo nadarjene pisateljice o kateri vsi govorijo, prepričana sem, da se vsa mennja ne morejo kosati z mojim ampak tukaj je;

Kot prvo naj povdarim NOČEM ZVENETI NESRAMNO, samo povedala bi rada svoje mnenje. Vrjamem, da je zgodba dobra za veliko ljudi amapk sama nisem zinteresirana v ‘navadne’ zgidbe, tudi moje vrednote niso enake kakor pri večini najstnikov mojih let takole bom povedala (sicer bolj nesramno) res me ne zanimojo zgodbe povprečnih najstnikov in njihovih ljubezenskih/ prijazeljskih težav, kar naj te ne skrbi glede knjig sem zelo izbirčna in tvoj stil pisanja ni tako slab samo zgodba me ne pritegne NE NEHAJ PISATI SBOJE ZGODBE!!! VELIKO LJUDI ME BO SOVRAŽILO ŽE ZARADI TEGA KOMETARJA ČE BOŠ ZARADI MENE NEHALA PISATI ZGODBO ME BODO ŠE BOLJ!!!

Žal mi je, amapk tukaj je. Tudi zame je bilo težko pritisniti gumb “pošlji odgovor”, a verjemi, da imam svoj razlog in se borim za svoje vrednote, na svoj osebni način.

0
0

Res super

0
0

Supeeeeeeeer je. Naprej. P.s. kmalu pride naslednji del moje zgodbe…

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*