0
0

Vstala sem in odprla vrata. “Kendall, nisem tako mislil…” me je gledal s svojimi zelenimi očmi.
“Ne, saj je ok. Hočem reči saj sploh nisva skupaj, da bi se tako obnašala. Oprosti.” s temi besedami sem šla ven iz kopalnice in se spet napotila v kuhinjo. Ravno pred stopnicami me je Taylor prijel za roko, da bi me ustavil. “Meni ti pomeniš vse.” je zašepetal. Še vedno ga nisem pogledala. “Očitno ne dovolj.” sem rekla, se mu iztrgala iz prijema in tokrat res odšla. Iz vrtne hiše sem vzela svoje stvari in se napotila po ulici navzdol. Lahko sem slišala kako je Taylor za mano klical moje ime. Nisem se obrnila, samo hodila sem naprej in po licih mi je stekla solza. Hitro sem si jo obrisala, če bi me slučajno dohitel. Vendar me ni. Ustavil se je, ko sem zavila v mojo ulico. Počutila sem se še huje. Kaj pa sem mislila? Da mu je dovolj mar, da bi šel za mano? Seveda mu ni. Ampak to ni bila stvar, ki bi me v tem trenutku morala skrbeti. Vse kar se je zgodilo danes ponoči v gozdu… Krvavi X… Kaj vse to pomeni? Nekaj mora imeti veze z dogodki lanskega leta. To je spet klicalo spomine nazaj. Hotela sem se upreti vsem mislim, ki so zdaj letele po mojih možganih, a nisem bila dovolj močna. Rada bi znala pozabljati. A ne znam.

“Kyle ni… Kyle se ni vrnil in…”
“Čakaj o čem govoriš, kaj?” sem jo ustavila med tem, ko je prezumno govorila nerazločne stvari.
“Šel je do njegove hiše po odeje, saj me je zeblo in… Ni prišel nazaj. Čakala sem ga tri ure in potem sem zaspala. Ko sem se zbudila so bile oddeje tam… Njega pa ni…. Njega pa ni bilo…”
“Pomiri se. Mogoče pa je šel spat domov?”
“Tudi jaz sem pomislila na to, čeprav mi tega nikoli ne bi naredil… Šla sem k njemu domov, a njegovi starši ga niso videli odkar sva šla. Ellia tudi ne. Ni prišel na trening tenisa to jutro… Čakala sem tam in tudi njegovi soigralci so ga… Ampak ni prišel. Saj veš kako obožuje tenis! Njegovi starši so rekli, da bodo šli na policijo. Ampak če ga ni manj kot štiriindvajset ur, potem ga ne prijavijo kot pogrešano osebo in ga sploh ne iščejo!”
“Prišel bo nazaj Lylla. Prepričana sem.”
Ampak nisem bila prepričana. V resnici me je vse to zelo pretreslo. Primrose je bila z njim. Domnevam, da takrat, ko je šel po odeje. Ravno preden je izginil. S Lyllo sva hodili do šole in vmes se je pomirila. Kmalu sem se spomnila, da je Primrose mogoče z njim! Tudi zanjo nevem, kdaj se je sploh vrnila. Če se sploh je… A ni bila z njim, ker je stala točno pred šolo, ko sva z Lyllo prišli do tam. Lylla ni imela časa pozdraviti Primrose. Stekla je v šolo, najbrž pogledat, če se je Kyle že vrnil.
“Kaj pa ji je?” me je vprašala Primrose.
“Kyle je menda izginil…” Ob tem se je zasmejala.
“Izginil, pa ja! Najbrž si je vzel dan počitnic.”
“Lylli bi gotovo povedal.”
“Mislila sem počitnice tudi od nje.” je zlobno rekla. Grdo sem jo pogledala, a ona je šla v šolo s ponosnimi koraki in se nič ozirala nazaj.
Pri kosilu so bili vsi tiho. Lylla je še vedno potiho smrkala in ostali nismo nič rekli. Ellia je le gledala v svoj krožnik s hrano, jedla ni pa nič. Tudi kasneje na hodnikih, med odmori se nismo nič pogovarjali kot se ponavadi. Ravno po zadnji uri, ko smo se vsi odpravljali domov, me je Primrose grobo prijela za roko in me odpeljala za šolo na prazno parkirišče. “A misliš, da Ellia ne bo nič jezna?” me je ostro vprašala.
“Jezna? Jezna glede česa?”
Primrose je zavila z očmi in me grdo pogledala. “A misliš, da nisem videla kako sta se objemala v njegovi postelji?”
“Jaz ga nisem nič objemala.” sem se branila.
“Te je pa Taylor.” je odrezala “In kako ga gledaš! Uf, mislim, da mi bo slabo.”
Obrnila sem se in s hitrimi koraki hitela do doma. Nisem se hotela več pogovarjati z njo. Bila je z Kylom tisto noč. Zdaj sem bila prepričana. In nekaj ve. Zagotovo nekaj ve, če ne vsega.

Preden sem se zavedala sem prišla do doma in takoj nehala razmišljati o vsem tistem. Zakaj nisem nikomur povedala? Zakaj nisem nikomur povedala, da Primrose nekaj ve?Zdaj je bilo za to, tako ali tako že prepozno. Odklenila sem in vstopila. Bila je v kuhinji. Tako imenovana ‘mama’. Brala je neko revijo in jedla zajtrk. Ko me je opazila se mi je nasmehnila in me pozdravila: “Živjo ljubica! Ste se imele lepo pri Primrose? Kako so kaj punce?”
“Dobro so.”
Je zdaj pravi čas? Je zdaj pravi čas, da ji povem, da sem posvojena?

Hvala za branje. Upam da ste štekal kdaj je bilo opisano kot spomini. To sem ločila z veliko presledki in upam da ste razumeli. Naslednji del bo najbrž skoraj cel v spominih pac kaj se je zgodilo prejsnje poletje saj hocem to cimprej vse razloziti. Nevem kdaj bom objavila naslednji del, saj se v zadnjem času počutim grozno ker… Sploh neznam razložiti in draga Fashion Girl nevem kdaj si bom lahko naredila gmail iz istih razlogov. Prosim vas komentirajte! Če ne dobim vsaj pet komentarjev, nevem če bom nadaljevala. Hvala in prosim ne hejtat ker mam zadnje čase itak ze prevec hejta irl… Nevem kaj naj sploh… No grozno se pocutim in ja hvala za branje.
Uživajte! 🙂 ❤

  • Shelly
    Mislim ‘ …sa ji povem da VEM da sem posvojena…’
0
0

Joj shelly a ti niso rekli da malo potrpi prosim!

0
0

Dalje pisi. Tvoja zgodba je fulll dobra kr je celi cas napeto in skrivnostno.

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*