0
0

10.9.
Oči so se mi zarosile. Začela sem nezaustaljivo točiti solze.Sanja me je začudeno pogledala ko pamsem ji pokazala telefon sva začeli jokati sakpaj. Čez kako minuto je v sobo prispela njena mama. “Kaj se je zgodilo?” naju je zaskrbljeno pogledala je telefon ki sem ji ga pokazala nato spregovorila:”Pri nas si vedno dobrodošla Katarina.” mi je zašepetala na uho ter me objela. To Klemnu ni bilo všeč, zato se je začel dreti da bi pritegnil pozornost, toda to mu ni uspelo. Njegova mama ga je le poslala v sobo. Odkorakal je iz sobe z dvignenim nosom. Res je bil zelo razvajen. Toda zdaj se nisem obremenjevala z njim. Nisem vedela kaj naj zdaj naredim. Kam naj grem? Sklenila sem da bom poklicala teto Rito. Poklicala sem jo enkra, dvakrat toda ni bilo
odgovora. Situacija je bila res grozna. Poklicala sem Kristino, ki se mi je zabrazliko od Rite javila. “Hej Katy!” me je veselo pozdravila.
“Usedi se in pripravi robčke. Mami in oči… Sta… Ni ju več.” Sem zajokala klic se je le še prikinil. Uboga Kristinasem pomislila. Čas jeda pokligem še Gorazda, toda me je prehitel. “Vse vem,” sem mu žalostno odgovorila še preden je zajel zrak da bi kaj izustil. “Kaj bomo pa zdaj?” sem ga še vpralšala. “Ne vem, upam samo da nas ne vržejo
v sirotišnoco,” je dejal “Že vem poklicala bom TOM telefon!” se mi je ideja utrnila kot strela z jasnega “Resno, mislim da ti nebodo vrjeli ampak poskusiti ni greh.” mi je odvrnil in prekinil. Hitro sem vtipkala številko potem pa počakala nekaj časa. Oglasila se mi je prijazna gospa in želela vedeti kaj me muči. Povedala sem ji čisto vse. “Nevem kaj bi lahko storila. Rekla si da si poklicala teto pa ni bilo nič. Lahko obvestim sirotišnico v sosednjem mestu.” “Ne ne v sirotišnico,” sem jo
rotila “Zakaj pa ne tam bi se imela res lepo veš? In morda bi te kdo posvojil. Poznam prijateljico, ki dela tam. Vsi so zelo prijazni,” nisem vedela kaj naj ji odgovorim. Z mano je bila takooo prijazna. Toda nisem se želela odseliti iz mesta. Tam bo nova šola, novi prijatelji oziroma če sploh bodo prijatelji. In tam ne bo Oskarja, Sanje, Vanje in Ule. Res nisem vedela kaj naj ji odgovorim. “Si še tukaj?” me je prijazno vprašala. “Ja seveda,” sem se zdrznila. “Veš pokliči ko se boš
odločila.” “Bom se vidimo.” še enkrat sem poklicala Gorazda. “Hej sestrica,” me je pozdravil najevolno “Mislim da bom šla. V sirotišnico. Teta Rita se ne javlja, stric Viktor je pre mlad, saj je star šele 19 let rto pa je premalo se tti ne zdi. Stdačri starši pa komaj skrbijo zase.” sem mu razložila situacijo “Ne mene nihče ne bo zvlekel v sirotišnico. Vprašal bom če se lahko preselim k Anabel. Mislim k Ambrožu” “In mene pustil samo res si prijazen. Saj mesto ni daleč tam
si bož lahk našel novo punco. Boljšo od Aabel.” “Katy, zdaj mi res ni do hecov.” je puščobno rezknil, ni si bil podoben. “Jaz nimam kam. Ne bi rada obremenjevala Sanjine mame. Ne morem uimeti kar nove mame. Ena umre…” zajokala sem tega res nisem hotela reči. “Jaz se ne premažknem iz domačega mesta” “No prav grem pa sama.” Sem mu jezno odavrniila in prekinila. Sanji sem povedala za mojo odločitev. Bila je proti. Jaz tudi toda sem vstrajala. Morda mi bo sprememba okolja dobro dedla. Poklicala sem na TOM telefon. Tista prijazna svetovalka je bila še tam. Rekla mi je da lahko pome pridejo že jutri bila sem mnenja da naj pome pridejonwšele popoldne, tako se bom lahko poslovila od vseh. Rekla je da bom v torek že obiskovala drugo šolo, tako kot moji so trpini. S Sanjo sva se poslavljali že danes. Poklicala sem Kristino ki je reklsa da bo živela doma v naši stari hiši dokler ne bo polnoletna, potem se bo zaposltila v kavarni nasproti naše stare šole. Za zdaj pa se bo preživljala z štipendijo in denarjem v družinskem trezorju. Mami ga je hranila ravno iza take primere. Odkar se je rodil Gorazd, je vsak mesec vanj vložila 50 evrov. Zato se ga je kar nabralo. Ko sem pogledala na uro je bilo že pet popoldne. Čas je minil silovito hitro in lakote nisem občutila kar nekaj časa. Toda sedaj je bila toliko večja. Pojedla bi lalhko celega vola. Vse sem povedala Sanjini mami, ki mi je rekla da lahko pojem in izpraznim celo shrambo če bo potrebno. Toda tega nisem nameravala. Na ponvi sem si popekla nekaj hrenovk. Zmazala sem jih z kečapom in majonezo. Danes sem se nameravala odpraviti spat zelo zgodaj, toda potem nisem zaspala cele tri ure. Ko sem naposlet zaspala, sem sanjala, da sem umrla tudi jaz in da sem z mamno in očkom.
_______________________________________________________________________
Upam da vam je ta del všeč. Napišite mi svoje mnenje ker me res zanima.
Pozdravček.

0
0

Nadaljuj. Vredu je

0
0

Jooj tebi Heli pa res ni jasno kaj se zgodi, ko mladoletnemu otroku umrejo starši. Pa še kar se tiče tete rite; če se zdaj ne javi na telefon pa bi jo pač še enkrat poklicali zjutraj.

0
0

Nevem, če mi je všeč… Če bi meni umrla straš res ne bi najprej piklical TOM telefona, ampak objokan šel do preostanka družine, ter hotel ostat z njimi za vedno. Zagotovo bi dolgo ostali skupaj in jokali in jokali. Obvestili bi svojce… Skupaj bi se dogovorili kako naprej. Moti me da se kar sama takoj odloči za sirotušnico, Kristina ima ves družinski denar… Lahko bi se bolje potrudila, ampak je vredu.

0
0

Žalostno amak dobro.

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*