0
0

11.9.
Zjutraj, ko sem se zbudila, sem bila dokaj dobre volje, toda ko sem se spomnila na preminule dogodke, se mi je razpoloženje uničilo. S Sanjo sva šli na avtobusno postajo in molčali. Ko je avtbus prispel, sva se vkrcali. Po šoli sva hodili kot izgubljeni ovčki. Mimo naju je ve
selo pritekel Oskar. “Pridi z mano, zate imam sijajno novico.” mi je rekel v pričakovanju da grem z njim. “Nisem razpoložena za hece Oskar,” sem mu hladno
odvrnila. “Pridi no!” mi je rekel ter me zvlekel za sabo. Prišla sva v malo učilnico, ki je nikoli nisem vedela. Odgrnil je zavese in notri je posijala sončna svetloba.
Sedla sva na okensko polico. Pokazal mi je telefon na katerem je bila novica o letalu. “Piše da sta tvoja starša bila v njem ne pa, da sta tudi umrla. Si gledala
poročila?” me je vprašal jaz pa sem mu odkimala. “V poročilih so poročali o tem da sta ravno ona dva preživela.” v pričakovanju me je pogledal. Jaz pa sem ga objela. V učilnico je
vstopila Vanja. Ko jo je Oskar zagledal me je nežno odrinil stran, toda ona je stekla ven. Hotel je iti za njo toda jaz sem ga ustavila. “Kaj pa je bilo to?” ni mi odgovoril
“Nikamor ne greš dokler mi ne odgovoriš.” “No prav z Vanjo sva par oziroma sva bila par.” “Tega mi ni nikoli rekla” “Ker sem ji prepovedal.” “Pojdiva za njo!” stekla sva v prvo
nadstropje in jo videla sva kako je jokala v kotu. “Odidita vse vem” nama je zabrusila “Ni to kar misliš” ji je rekel Oskar ter jo poskušal objeti toda ga je odrinila stran.
“Pustita me samo!” nama je zabrusila. Jaz sem bila presenečena kot še nikoli. Odšla sem sklenila.sem da če ne bo ona govorila z mano ne bom jaz z njo. Preostanek šole je potekal
normalno. Šla sem domov in oznanila veselo novico. Vsi smo bili veseli. Pozanimali smo se za številko bolnišnice kjer sta bila nastanjena. Gorazd je vtipkal
številko. Javil se je gospod in rekel nekaj v brazilščini. Nagovoril ga je v angleščini in vprašal za mamo in očka. Čez trenutek smo v telefonu zaslišali mamin glas in
vsi smo se razveselili. “Hej srčki kako ste?”
“Sedaj ko te slišo smo super” sem rekla
“Kaj se je zgodilo z vama?” je zanimalo Kristino. “Plavala sva v upanju da naju kdo najde, poter pa sva ugledala ribiško barko, ki naju je rešila. Očka je malo podhlajen, in ga imajo na opazovanju vrneva se priblližno v četrtek.” nam
je povedala
“No iti moram, pokličlie zvečer.”
“Adijo!” Smo enoglasno odgovorili. Pred hišo sem zaslišala glasno hupanje in šla pogledat. Bili so
iz sirotišnice. Hitro sem jih odslovila. Bili so malo jezni, toda ne preveč. Danes se je začelo novo učno leto gmnastike. Zajahala sem koli in se poslovila od Kristine in
Gorazda. On se je lotil kuhanju večerje. Telovadnica je bila na drugem koncu mesta. Trener Hektor nas je pozdravil, nato pa smo ponovile vse korake in elemente, ki smo se jih naučile prejšnja leta. Ob sedmih sem se odpravila domov. Gorazd je skuhal okusn mlečni riž. Po večerji smo še enkrat poklicali in staršema zaželeli lahko noč. Umila sem si zobe se oblekla v pižamo ter se zavila v odejo. Razmišljala sem o Vanji, Oskarju, mami in očku. Naposled sem le zaspala.
__________________________Upam, da vam je ta del bolj všeč.

0
0

Fajn zgodba

0
0

Res hvala za vse komentarje in kritike in poskusila se bom izbolšati.

0
0

Ja, ta del mi bolj všeč! Pohiti z nadaljevanjem 😉

0
0

Ja bols je tko kr je blo grozn da sta umrla

0
0

Draga Heli.
Prexej zanimiva zgodba ampak veš kakšen čudež mora biti, da ravno njena starša preživita?
In še, če imajo njenega očeta na opazovanju se ne bi mogel vrniti kar lep čas.
Vseeno fajn zgodba.

Prikazujem 5 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*