0
0

Nov del.
____________________________________
Svoje torbe sva natlačila v avto in se odpeljala do letališča. Ob vkrcanju na zasebno letalo je prišel pilot, ki je preverjal vse pogoje. Kmalu sva vzletela. Veliko novega sem odkrila o Mihu. Zelo je humorističen, ukvarja se z ozvočenjem, živi blizu moje knjige in ima smisel za dobro šalo. Spravljal me je ob smeh. Ampak na sredi leta se je letalo začelo tresti. Pogledala sem skozi okno. Iz levega krila letala se je kadilo. Izgubljali smo višino. Oprijela sem se Miha in ga stiskala k sebi. Ali boljše rečeno sem se jaz stiskala k njemu. Padali smo. In pod nami je bil otok. Otok ki ga nisem še nikoli videla. Iz višine se je videla peščena plaza, okoli pa gozd. Listnati gozd. Zelo nenavaden otok. ”Drži se Ksoana!!!” je zaklical Miha. Vzravmal se je in se močno prijel za sedež. To je bil znak, da smo blizu tli. Močan pritisk nas je pritisnil na tla. Odprla sem oči. Letalo ni več gorelo. Miha je bil v nezavesti. Vstala sem z tli in ga izvlekla iz letala. Tekla sem v pilotovo sobo. Mrtev je bil. Kos stekla mu je šel skozi prsi. Tudi stevardesa je bila mrtva. Stekla sem do Miha in ga začela oživljati. Ni bil resno poškodovan. Verjetno se je udaril v glavo ob padu. Odprl je oči. Hitro se je vsedel in se ozrl naokoli. Bil je zmeden, kot sem bila jaz, ko sem se zbudila na letalu. ”Kje pa sem? Ksoana? Kaj delava tu?” Pogledala sem ga. ”Se ne spomniš?” Gledal je na okoli, nato pa svoj pogled ustavil na letalu, raztreščenem na tleh. ”Ah, sedaj se spomnim. Kako bova prišla od tu?” Zavzdihnila sem in odgovorila: ”Nevem, res ne vem.” Sprehodila sva se po obali. Morje je bilo kar čisto, nobena žival naju ni napadla. Verjetno sva bila blizu civila. Ampak ko sva ugotovila, da nimava kje spati, sva se vrnila do letala. Zaprla sva se notri, tako, da naju nič ne bi moglo napasti ponoči. Počistila sva kose stekla. Iz sedežev letala sva naredila ležišče. Eno skupno ležišče. Ko je na otok padla noč, sem sedela in zrla v svoj mobitel. Ni signala. To me je plašilo. Kako naju bodo našli, če nimava signala. Tresla sem se. Pa ne samo zaradi mraza. Tudi zaradi strahu. Toliko različnih zvokov se je oglašalo okoli letala. Vsi ti zvoki so bile ptice in sova. Miha tudi še ni spal. Z svojo svetilko sem razsvetljevala prostor. ”Te zebe? Me je vprašal. Prikimala sem. Nisva pričakovala strmoglavljenja, zato nisva prinesla jop. Mislim podnevi ni bilo mraz, ponoči smo pa bili v hotelu. Objel me je in me stisnil k njemu. Ulegla sva se in zaspala. Ko je topel jutranji zrak prodrl v letalo sem ugotovila, da je Miha odšel nekam. Na ležišču ga ni bilo, na letalu tudi ne. ”Miha!!!! ” sem klicala, dokler ga nisem zagledala z kupom palic. Zidal je kres za ogenj. To pa v primeru, da pride mimo kaka ladja ali pa letalo. Ker sem želela pomagati, sem z kamni napisala NA POMOČ. Tako bi naju tudi lahko opazili. Ampak to prelepo jutro je prekinil zvok trebuha, ko je lačen. ”Lačna?” je vprašal. Prikimala sem. Dal mi je kos energijske ploščice. ”Imam jih še nekaj. To sem jemal za energijo. Poskusi.”

0
0

– Lepo pis naprej☺

0
0

. hvala. Ka sm mislna na nek drugga

0
0

Ful me spominja na eno zgodbo, ki sem jo že brala negi samo še ne spomnim naslova.
Si ziher da nisi kakšnih odlomkov malo ponavlala?

0
0

Dobra zgodba

0
0

Napisala si: Zelo je humorističen, ukvarja se z ozvočenjem, živi blizu moje knjige in ima smisel za dobro šalo.
Nisi mislila mogoče blizu moje hiše ne pa knjige?

Prikazujem 5 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*