0
0

Vesela sem, ker vam je zgodba všeč, tukaj je nadaljevanje 🙂 Ok pisala bom malo bolj počasi, ker zdaj ko se je začela šoli nimam veliko časa. Vesela sem, ker vam je zgodba všeč, tukaj je nadaljevanje 🙂
________________________________________________________________
“Kaj je rekla,” me je vprašala mama naslednje jutro, ko je ob kavi brala odpirala kuverto. “Pravi, da mi te ‘počitnice’ ne koristijo in da naj grem v petek nazaj v šolo,” sem rekla medtem, ko sem mešala ovsene kosmiče, ki sem jih imela za zajtrk. Pokimala je. “Kaj pa ti misliš,” je še dodala. Zavzdihnila sem in skomignila z rameni. “Je rekla še kaj,” mamina vprašanja so bila skoraj bolj nadležna od tistih, ki mi jih je postavljala psihologinja. “Ne,” sem končala tisto neprijetno tišino, ki je še vedno trajala in odnesla ostanke mojega zajtrka z mize. “Bodi tiha, oči še spi,” je še rekla, ko je opazila, da se približujem stopnicam.
Oči včeraj ni prišel na ‘najino večerjo’ tudi, ko sem šla že spat je še delal. Zadnje čase nisva bila veliko v stiku in to je moje trenutno stanje zaradi Emilijine ‘nesreče’ (kakor je to imenovala moja psihologinja) še poslabšalo. Preoblekla sem se v trenerko in kratko majico in mojo jopico. Svoje temne kodre sem si spela v čop. Počasi sem se odpravila nazaj dol po stopnicah. Mami je pomivala posodo, zato me ni opazila. Šla sem na hodnik blizu kuhinje in si obula moje teniske. “Mami teči grem,” sem rekla, ko sem stopila v kuhinjo, da bi vzela moj telefon. Obrnila se je in me pogledala “Doma bodi pred kosilom,” je zdolgočaseno zavzdihnila.
Zunaj je bilo dokaj toplo za pozno jesensko jutro. Odločila sem se, da grem na sprehod v park blizu naše hiše. Včasih sva tja hodili skupaj z Emili. Pogrešam jo… Sonce je svetilo skozi veje dreves iz katerih so padali oranžno in rjavo obarvani listi, katere je veter nežno nosil po zraku. Vrteli so se in potem počasi padali na pot po kateri sem stopala. Prišla sem do
majhnega potočka ob katerem so bile postavljene klopce usedla sem se na eno od njih in pogledala uro na mojem telefonu. 08:41. Danes park ni imel veliko obiskovalcev kot običajno. Četrtek 12. september 08:41.
“Ema?” hitro sem se obrnila in zagledala Tejo (mojo sošolko). “Ema kaj delaš tukaj?” usedla se je na klopco zraven mene: “Zakaj te ni v šoli?” tega nisem pričakovala, nisem bila pripravljena na taka vprašanja. “Isto lahko vprašam tebe,” sem rekla. “Z klapo smo se odločili preskočit prve dve uri,” je rekla in po kakšnih treh sekundah tišine spet nadaljevala: “A greš z nami..?” “Ne morem mama me čaka doma moram pomagati pri kosilu,” sem se zlagala. Ko sem že vstala me je prijela za roko: “Ema a veš za Emili…” sočutno me pogledala. pokimala sem.Tudi ona je vstala in položila njeno drugo roko na mojo “Glej, če karkoli rabiš me pokliči, v redu?” spet sem pokimala. “Teja,” Teja je spustila mojo roko in se obrnila proti glasu, ki sva ga slišali potem pa spet k meni. “Si prepričala, da nočeš ostati malo z nami lahko bi-” “Oprosti ne morem,” Sem jo prekinila. “Ok,” je zašepetala in šla proti glasu, ki sva slišali malo prej.
________________________________________________________________
havla če ste do konca prebrali to mi fullll pomeni <3<3

0
0

zgodba je fajna ampak lahko bi opisala kdo je ta Emili

0
0

COOL zgodba in dolgi deli nadarjena si

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*