0
0

Glavo sem imela naslonjeno na steno. Nisem se ganila. Zame je bilo vse preveč. Nisem mogla ločiti med temi tremi novinci. Mislim Nicolas je popularna zvezda, zato ne bi bil z mano. Izbirati med Rokom in Liamom je pekel. Nisem vedela, kaj naj. Samo sedela sem tam. Moj kot je bil temen in se me ni videlo. Videla sem, kako je v dvorano vstopil še nekdo in se vsedel v drug kot. V rokah je imel kitaro. Moje najljubše glasbilo. Začel je peti.
When I get up,
I lay about me,
I can’t tell them,
I don’t know who I supposted to be.
Pel je še naprej, vendar sem rekla: ”Lepa pesem. Si jo sam napisal?” Slišala sem, kako je zavzdihnil. Tudi njegov kot je bil temen. Nisva videla en drugega. Nisem vedela kdo je. ”Se ti zdi? Je res tako dobra?” je rekel. Prikimala sem ampak sem se spomnila, da me očitno ne vidi. ”Ja, resno. Zelo je dobra.” Slišila sem, kako se je nasmehnil. Ni se ganil. Je pa rekel: ”Znaš peti?” Zavzdihnila sem. ”Ja, znam. Vsaj tako pravijo.” Spet se je zasmejal. ”Pa ne bi pela? Pridi sem, bova pela skupaj?” Sedaj sem jaz zavzdihnila. ”Ne, ne smem dopustiti, da me vidiš.” Nekaj časa je bila tišina, nato pa je rekel: ”Prav, potem poj od tam, jaz pa obljubim, da se ne ganem od tu.” Potrdila sem. Začela sem peti isto pesem, ki jo je pel prej. Ko sem končala je zaploskal. Videla sem kako je vstal. Začel se je pomikati proti meni. Kapuco sem si poveznila čez glavo in odhitela ven. Na srečo me ni videl in rešil me je valj učencev,ki so menjali učilnice. Nisem mogla tvegati. Šla sem v knjižnjico. Bilo je samo še eno uro do naslednjega govora ravnatelja. Pomagala sem knjižnjičarki, ko je stopil v knjižnjico on. Niko. Pogovarjal se je z knjižnjičarko ko sem pospravljala knjige. ”Veste bil sem v dvorani in pel sem z nekim dekletom. Res lepo poje.” Ozrla sem se nazaj. Knjižnjičarka se je ozrla vame. ”Rabiš kaj?Kakšno knjigo?” ga je vprašala knjižnjičarka. Hotel je nekakšno knjigo z naslovom Glasbena nota. Vedela sem kje jo najti, saj sem jo enkrat prej že brala. Prinesla sem jo do pulta in rekla: ”To želiš?” Prikimal je in si izposodil knjigo. Ko je odšel me je knjižnjičarka pogledala. ”Ti si pela mar ne?” Zasmejala sem se in ona je nadaljevala: ”Zakaj mu ne poveš?” Zavzdihnila sem. ”Ima me za prikupno piflarko.” Obe sva se začeli smejati. Bil je čas, ko se morajo vsi dvetkarji zbrati v dvorani. Ravnatelj je začel:
”Pozdravljeni še enkrat! Zbral sem vas, ker bomo imeli to zadnjo uro avdicije za pesem, ki jo bo nekdo odvas pel z Nicolasom. Kdo želi nastopiti?” Veliko jih je dvignilo roke. ”Vsi boste imeli priložnost.” Dvidnila sem roko. ”Ksoana? Želiš?” Začela sem govoriti: ”Lahko fotografiram avdicijo? Mislim to bi bila lahko zaključna razstava z naslovom DEVETKARJI.” Ravnatelj se je nasmehnil in nadaljeval: ”Seveda, saj boste itak vsi gledali. In če ne boš nastopila, lahko. Sedaj pa bo okoli krožil list papirja. Če se želie prijaviti napišite gor svoje ime. Ko je prišel list do mene je bilo napisanih že 15 imen. Podala sem ga naprej in odšla po fotoaparat. Avdicije so se začele. Vsi so peli lepo. Po koncu je ravnatelj rekel, da bodo jutri znane končne odločitve. Svoj fotoaparat sem pospravila in odšla v knjižnjico. Knjižnjičarki sem povedala za avdicijo. ”Zakaj pa nisi pela?” me je vprašala. Povesila sem obraz. ”Mama ne bi želela da sem neka pevka. Ona želi, da bom vspešna podjetnica.” Knjižnjičarka je nekaj vtipkala v računalnik in nato rekla naj začnem peti. Zapela sem pesem, ki sva jo pela z Nikotom. Tisto ki sva jo pela v dvorani. Niti sanjalo se mi ni, kaj knjižnjičarka dela, dokler ni po koncu povedala. Posnela me je. Napisala ne ime posnetka. Ime je bilo: Skrivnostno dekle poje. Naredila si je lažni e-poštni naslov in ga poslala ravnatelju. ”Sedaj te bo slišal peti kot skrivnostno punco. ” Zasmejala sem se. Ko je bil čas za odhod sem seveda se poslovila. Ko sem prispela domov nisem šla v hišo ampak sem šla na plažo. Na skalovje. Svojo torbo sem odložila na skalo in sem počepnila. Začela sem peti. Pela sem in pela. Nisem se ustavila dokler ni minila ena ura. Do večera sem samo premišljevala, kaj se bo zgodilo z tistim posnetkom. Malo me je bilo strah ampak ne veliko.

0
0

Lepo, da tako lepo opisujete mojo zgodbo, saj na drugih omrežjih pravijo da je neumna in brezvezna

0
0

Kravica5, mislim, da ne bom pisala sreča v nesreči, pa ne zaradi šole ali karkoli drugega. Ta zgodba Nedosegljiva ljubezen je ubistvu moja knjiga, ki jo pišem. Pisala bom še drugi del te knjige in tretji

0
0

Nadaljuj, kr si res the best pisateljica!!! In tvoje zgodbe so full ql…XD

0
0

lepo da si nasla nadeljevanje a lahk se nadaljujes zgodbe vse so the best aja mam zeljo ce ne bos zasedena tok iz solo napis se sreca v nesreci

0
0

lepo da pises zgodbo ker ta je zakon naboljsa in a lahk plisssssss pises naprej ker me ful zanima kaj se je zgodil

0
0

kulsko imas potencial pisi naprej

0
0

lepo nadaljuj sam jaz sem ze naprej ampak bom tud tuki rada brala

Prikazujem 7 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*