0
0

In naslednji dan, ko sem stopila v šolo sem se počutila boljše, pa četudi je nad mano ždel črn oblak ki ni izginil. Misel na to, da Rok lahko ve mojo skrivno indetiteto, me je kar zmrazila. Kako lahko nisem opazila odprtega okna. Kako da sem pela naglas. Tega pač ne počnem. Stopila sem v šolo in vsi so bili mirni in so delali opravila. Črn oblak se je zmanjšal. Odhitela sem do matematične učilnice, kjer smo imeli prvo uro. Učiteljica matematike je zelo prijazna in težko je misliti na to, da bo moja učiteljica zadnje leto. Ponavljali smo snov prejšnjega leta. Med uro je prišla tudi okrožnica, ki nam je dodelila prosto uro namesto športne. V mislih sem si že delala načrte. Moje sanjarenje je prekinil zvonec. Konec prve ure. Valju ljudi sem sledila do razspotja. Nato pa sem se prerinila do svoje galerije. Ni bila še naredi zato še ni bila odprta za ostale. Notri so me čakale fotografije in radio. Tokrat sem opazila projektor in opazila sem, da so mi ugradili tudi nekakšen zaslon, na katerega naj bi projektor svetil. Priklopila sem radio. Iskala sem signal z anteno in glasba je prevzela prostor. Pogledala sem slike. Slike plaže, obzorja, slike avdicij, še celo to skrivno dekle, vse so mi razvili. Skrivno dekle sem dala v okvir in postavila na stekleno mizo. Na steno za njo pa sem z vrvico in ščipalkami pritrdila ostale slike avdicij. Slike morja sem dala tudi v okvir ampak proč od slike skrivnostne punce. ”Waw, dobro si naredila,” je rekel ravnatelj za mojim hrbtom. ”Kako to, da imaš sliko skrivnostne pince, jo poznaš?” Odkimala sem in rekla: ”Ne. Slučajno je prišla mimo pa sem jo vprašala za fotografijo. Zdela se mi je zanimiva.” Kmalu je odšel. Pred njegovim odhodom sem ga prosila, če lahko uporabim računalnico. Stekla sem tja in odprla svojo e-pošto. Nanjo sem si večer prej poslala nekatere fotografije. Naložila sem jih na USB ključek, ki sem ga dobila na mizi v svoji galeriji. Dali so mi ga prav za projektor. Problem je nastal, ko sem morala priti do projektorja. Hišnik mi je pomagal. Prinesel mi je lestve. Celo projektor mi je pripravil. Kmalu so se tudi na tisti beli tabli pokazale fotografije, ki so se menjale na nekaj sekund. Dal mi je tudi daljinec, z katerim sem lahko hitro premikala ali pa celo ustavila premikanje. Odprla sem vrata in odstranila trak na katerem je pisalo V DELU. V trenutku se je notri pojavilo nekaj sošolk. Med njimi sta bili tudi Barbara in Kora. Pohvalili so me. In iz torbe sem pograbila prazno spominsko knjigo in nek kemični svinčnik. Postavila sem jo na stekleno mizo, kjer je bil še prostor in vsi so se podpisovali in pisali vtise. Odločila sem se, da jo bom vzela kakšno uro po pouku, ko bom zaprla razstavo in se odpravila domov. Morala sem k naslednji uri. Ura slovenskega jezika. Jaz sem sedela v sredini, za mano pa je sedel Niko, Levo od njega pa Rok. Desno od Nikota pa je sedel Liam. To me je zelo živciralo. Molila sem ,da bi kmalu zazvonil zvonec. Po napornih 45 minutah je bil čas za malico. Imeli smo eno uro, da smo pojedli. Odšla sem v jedilnico. Stregli so hot doge, rogljičke, sendviče …

0
0

Zakaj nehaj pametovat.
Jaz in Street Girl sva poplnoma drugačni osebi. In tudi jaz, ko kaj objavim ne šteje mojega ogleda tak da daj mir s tem.
Veš, da je to v bistvu žaljivo, če enemu človeku rečeš, da je izmišljen?

0
0

Js nism Raini, kaj si domišljaš

0
0

Ti si Raini kajne Street girl? ker vedno ko na pil nekaj napišeš potem klikneš da vidiš objavo ane? Torej je prvi ogled vedno od pisatelja. Je pa en ogled in enodgovor.

0
0

Nadaljuj, ker je super

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*