0
0

Preden dam devetnajsti del, naj vas obvestim, da je na forumu nadajevanje že spisano.
___________________________________________________________________________
Pograbila sem rogljiek in čokoladno mleko in se razgledala po jedilnici. Kar kap me je zadela. Vse je bilo polno. Prazna je bila samo ena miza. Odhitela sem tja, saj nisem želela, da kdo zasede. Začela sem jesti, ko nasproti mene prisede Niko. ”Hej Ksoana!” Pogledala sem ga in jedla naprej. On je tudi nadaljeval z govorom. ”Nekaj sem te mislil vprašati.” Spet sem ga pogledala in teko sem pogoltnila tisti kos rogljička. Bilo me je strah tistega, kar sem mislila da bo izrekel. Ampak preden je povedal kaj, je zazvonilo. Čas za naslednjo uro. Na začetku ure, ko smo se posedli na svoja mesta, se je oglasil zvočnik. Spet so nas sklicali v jedilnico. In kot ponavadi je bil tam ravnatelj. Ko smo končali klepetati, se je oglasil: ”Pozdravljeni devetošolci! Lepo vas je spet videti. Verjetno se sprašujete, zakaj ste danes tu, in ne pri pouku.” Prikimali smo. Ponekod se je celo slišalo rahlo klepetanje, kot bi miška cvilila. ”No, avdicije so šle dobro. Ampak skrivnostna punca se ni pokazala, zato moramo izbrati drugega. ” Ampak ko sem si že oddahnila je na oder stopil Niko. ”Ravnatelj. Saj lahko še počakamo. Še malo. Prosim. Ta punca je res neverjetna. ” Čutila sem, kako me na obrazu napada rdečica. Hotela sem kar zakričati: ”To sem jaz!!!!!” ampak nisem. Skrbelo me je, saj se mi je zdelo, da sem vse bljižje temu, da me razkrijejo. Ravnatelj je zavzdihnil. ”Dobro Nicolas. Tej punci damo zadnjo priložnost. Naj se pokaže tu jutri, prvo šolsko uro, ko bomo spet vsi tu zbrani.” Zaploskali smo. Obstajal je le problem. Kako naj bi bila na 2 mestih hkrati. Kako naj bi bila Ksoana in Skrivnostno dekle. Ampak skozi glavo mi je prešinila ideja. Po pouku , ko sem zaprla galerijo, sem na hodniku srečala Barbaro. Rekla mi je: ”Se veseliš, da boš izvedela, kdo je ta skrivnostna punca?” Delala sem se žalostno, saj sem morala narediti krinko. Barbara me je pogledala in rekla: ”Kaj je?” Svoj vedno vesel glas sem spremenila v žalostnega.

0
0

Izbrisali smo vse komentarje, ker ste udrihali eden čez drugega. Sploh se ne poznate. Sploh si ne morete česarkoli zameriti. Sploh ne morete NIČ doseči z žaljivkami! Zakaj to delate? Zamislite se nad sabo, prosim!

Med žaljivimi je bilo tudi nekaj čisto OK komentarjev, ampak ker je bil celoten pogovor katastrofa, smo ga izbrisali v celoti.

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*