0
0

‘No, jaz imam jutri zjutraj zobarja in no, ne bom morala priti v šolo. ” Skomignila je z rameni in šla naprej. Moj načrt je uspel. Ona me bo krila. Vsem bo rekla da imam zobarja, če bodo vprašali. Ampak ni bilo še konec. Fotografije bom vseeno mogla narediti. Tekla sem domov. Pograbila sem denarnico in poklicala limuzino. Morala sem do centra, da kupim opravo. Odšla sem v NewYorker, kjer sem kupila črne kavbojke. Tam sem tudi kupila nekakšno belo kratko majico z zarezami na ramenih. Kupila sem tudi črno jakno ter kapo. Vse sem imela pod nadzorom. Celo čevlje sem si kupila. Limuzina me je peljala domov. Ko me je pripeljala do moje hiše sem videla, kako Rok strmi vame. Svoje stvari sem nesla v hišo, nato pa stekla na plažo. Ni bilo hladno. Pravzaprav je bilo ravno prav. Vsedla se se na vrh skalovja. Opazovala sem morje. Valovi, ki so se dvigali, so pljuskali ob skale, ladje so se upirale vetru. Vse sem fotografirala. Naredila sem nekaj zelo dobrih. ”Ksoana? Kaj delaš tu?” sem zaslišala za hrbtom. Obrnila sem se in tam sta bila spet Liam in tista punca od zadnjič. Nato sem se obrnila proti morju in zamomljala: ”Zdaj je ta prostor že za parčkaje, hhh.” Nič nisem slišala, dokler mi ni prekipelo in sem ustala in jezno zapustila moj skrivni kotiček. Ko sem korakala po plaži, sem zaslišala Liamov glas, ki me kliče. ”Ksoana, čakaj!!!!” Hodila sem še bolj hitro. Hitri koraki so se spremenili v tek. Tekla sem do svoje sobe in se zaprla vanjo. Naslonila sem se na vrata. Še bolj sem bila prizadeta kot prej. Kako je lahko uporabil moj skrit kotiček za gnezdece? Upala sem, da samo sanjam. Ampak to ni bilo niti blizu temu. Ampak nekaj me je vseeno veselilo. To, da lahko pojem pred vsemi. ”Marta, lahko prideš sem?” sem zaklicala. Marta je prihitela v sobo. ”Rabiš kaj? Se je kaj zgodilo?” Začela sem govoriti. ”Se spomniš, ko sem ti govorila o moji stilski preobrazbi v skrivno dekle. No, jutri grem spet tja. Prvo šolsko uro. Vsem bom rekla, da imam ortodonta, zato me ne bodo posumili. Kaj praviš?” Nasmehnila se je in dejala: ”Ksoana, čestitam. Tvoje sanje. Ampak kaj boš pa oblekla?” Stopila sem iz postelje in prinesla vrečke z oblačili, ki sem jih kupila. Marta je vse pregledala in se mi je nasmehnila. ”Te moti, če grem pred večerjo na sprehod?” sem jo vprašala. Odkimala je. Preoblekla sem se in odšla ven. Hodila sem po ulicah in prišla do kraja, kjer sem takrat rešila Liama. Nisem dolgo ostala, zato sem šla nazaj. Iz ceste sem zavila na plažo. Hodila sem po njej. Nisem šla do našega prostora. Ostala sem kar na prostoru, ki se mi je zdel lep. Bilo je malo ljudi, saj se je temnilo. Sedela sem in gledala morje. Valovi so se umirjali, sonce se je poačasi potapljalo nekam za morje. Na nebu so se kmalu pojavile zvezde. Zvezde in luna. Nekaj časa sem gledala vanjo in se spominjala vseh trenutkov z bratoma in Nikotom. Sponila sem se celo poškodbe, zaradi katere imam še vedno modrice po hrbtu. Bilo je čarobno, dokler se mi ni oglasil telefon. Klicala me je Marta. Pogledala sem uro. Bila je osma zvečer. Oglasila sem se.
”Ksoana? Si vredu? Zamudila si večerjo.
”Dobro sem, samo zagledala sem se v morje in pozabila na čas. Takoj pridem.”
”Prav, ti bom kar pripravila. Želiš v sobo ali v kuhinjo?”
”Če lahko v sobo bi bilo super.”
”Prav. Se vidiva.”
Vstala sem in začela teči. Zanimalo me je, kaj je za večerjo. Ko sem skoraj pritekla do makadamske potke za izhod do plaže, me je nekdo prijel za roko in me ustavil. Povlekel me je do sebe. Videla sem obraz. Bil je Liam. Ampak kaj je počel tam. Kaj se je šel. Ali me ne mora pustiti pri miru? ”Ksoana, dolgujem ti razlago. Lahko poslušaš?” Obrnila sem glavo. Nekako se mi je uspelo izvleči roko in teči naprej. Morala sem na večerjo. Kako je sploh vedel kje sem? Stekla sem v hišo do svoje sobe. Tam me je že čakala Marta z večerjo. Zahvalila sem se ji. Že nekaj trenutkov potem sem slišala klic mame: ”Marta!!!!!!!! Rabim ingverjev napitek. Prinesi ga takoj!!!!!!!” Moja mama je znala samo upiti in ni se niti zmenila za moje probleme. Takšna pač je. Pogledala sem po krožnikih. Medaljončki, pomfri, juha in moj najljubši napitek iz jagod, malin in borovnic. Pojedla sem vse. Nato pa sem vzela svojo beležko in začela pisati. Morala sem imeti neko pesem. Nekaj novega, kar bi predstavila na avdiciji. Napisala sem:
Ljudje govorijo in pravijo,
Da hudobna nisem.
Ampak temu ni tako.
Udarce vračam in vračam,
Vračam jih.
Z precej veliko mero.
Pravijo, ljudje pravijo.

Prečrtala sem, saj se mi ni zdela ravno dobro napisana. Poskusila sem še enkrat.
In your breath,
i feel your words,
they are so, so strong,
that I am afraid,
what, what if I losse you.
But my words are superfluous,
don’t ask me why, don’t ask me that,
because, you are, you are, in love with someone else.
When I see you,
when I feel you,
I feel that I am in love,
I am in love with you.
Upala sem da je ta dobra pesem. Počasi me je premagal sen. Sanjala sem, da pojem na odru. Množica je kričala moje ime ampak naenkrat je glasba utihnila in na odru se je prikazala moja mama, ki mi je govorila, naj takoj oddidem iz odra. Zbudila sem se vsa prepotena. Bilo je jutro. Zelo zgodaj. Šla sem se preobleč. Izgledala sem kot pop zvezda, ki se pripravlja na koncert. V sobo je vstopila Marta. Njen obraz je kar kričal besedo WAW. Fotografirala sem se. Bilo je zelo zgodaj, zato sem imela čas, da pridem do šole in pripravim kamero, ki me bo snemala na odru. Limuzino sem naročila tik pred vrata, tako, da me Rok ne bo videl. Od hišnega vhoda do limuzine sem tekla z nahrbtnikom na hrbtu in še torbico v roki. V nahrbtinku sem imela odstranjevalec make-upa in seveda tudi make-up. Notri sem imela še šolske stvari in oblačila, da se bom lahko preoblekla. V torbici sem imela kamero in vse potrebno za njo. Limuzina me je zelo hitro pripeljala do šole. Najprej sem odprla svojo galerijo, nato pa sem tekla v dvorano. Svojo kamero sem postavila na desno stran odra, tako, da me bo snemala. Svoj nahrbtnik sem dala v kot zraven kamere, tako, da se ga ni videlo. Kmalu je zazvonilo za prvo šolsko uro in jaz sem se vsedla na neko kocko. V dvorani so bile take velike kocke kakor da bi bili stoli in tam so ponavadaj sedeli napovedovalci. Preden sem se vsedla sem pripravila kamero do tega, da je začela snemati. Snemala je celoten oder. Bila sem nervozna. Vsi so se začeli zgrinjati v dvorano. Niso še opazili kamere, v primeru da bi jo sem imela izgovor zanjo. Niso me opazili. Ravnatelj je prispel v jedilnico. Preden je karkoli rekel, sem jaz z svojim lažnim naglasom rekla: ”Tukaj sem.” Vstala sem in vsi so se ozrli name. Ravnatelj je najprej pogledal po jedilnici in rekel: ”Kje je Ksoana Whick?” Vsi so se ozirali okoli sebe, dokler se ni oglasila Barbara. ”Ima ortodonta.” Ravnatelj je zavzdihnil. ”Kdo bo pa snemal?” Tedaj sem se oglasila jaz. Rekla sem: ”Neko dekle, rjavolaso, je tam pripravilo kamero in je rekla, da bo ta kamera snemala za njeno galerijo. Omenila je, da ima ortodonta.” Vsi so pogldali v kamero, nato pa še vame. ”Dobro, videti je, da je Ksoana poskrbela za vse. Kako lepo, da ima šola tako skrbno učenko.” USB, na katerega sem naložila neko melodijo, ki sem jo našla na internetu, sem priključila v radio. Ravnatelj je med tem govoril. Pograbila sem mikrofon in prižgala glasbo. Začela sem peti svojo avtorsko pesem. Hodila sem po odru, približevala in oddaljevala sem se kameri. Imela sem občutek da lebdim.

0
0

Se vam meša? Od kod toliko negativne energije? Zakaj, vraga, zakaj? Sploh se ne poznate, sploh nimate nič drug z drugim pa udrihate en čez drugega. Kakšen smisel ima to?

Če vam je zgodba všeč jo berite, če vam ni všeč lahko tudi argumentirano napišete, kaj vam ni všeč, ampak na NIVOJU! Tale pogovor je šel čez vse meje, zato smo ga v celoti izbrisali.

0
0

Hvala PIL, če si ti zbrisal komentarje. Hvala

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*