0
0

Zdaj pa dovolj. Kdorkoli misle hejtat tu ni dobrodošel. In te zgodbe ne bom nehala pisati neglede na vse.
__________________________________________________________
. Ampak sanj je bilo kmalu konec. Ko sem odpela, sem pograbila nahrbtnik in pobegnila. Tekla sem do stranišča brez občutka, da mi kdo sledi. Preoblekla sem se, in vse zmetala v šolsko torbo. Postala sem Ksoana. S svojo šolsko torbo sem tekla po hodniku, in se pretvarjala, da sem ravno prišla in da nočem zamuditi te skrivnostne punce. Pritekla sem v jedilnico in zaklicala: ”Sem prepozna???” Vsi so prikimali. Šla sem do kamere in jo snela. Postavila sem jo v torbo, prav tako tudi stojalo. ”Slike in tudi video bodo na voljo kmalu v moji galeriji.” Sem rekla. Nato smo odšli k drugi uri. Bila je slovenščina. Spet sem morala trpeti trojico, ki je sedela okoli mene. Ko je zazvonilo, je bil čas za malico. Ampak nisem odšla, saj nisem elela srečati nikogar od teh treh. Odšla sem v knjižnjico. Sploh nisem bila lačna. Knjižnjičarki sem predvajala posnetek na kameri in pohvalila me je. Vprašala me je tudi, kaj mislim narediti. ”Nevem, res nevem, kaj naj naredim sedaj. Ne morem peti in snemati hkrati. ” Nehala sem govoriti, saj je v prostor prišel Niko. ”Lahko prosim vrnem to knjigo?” Prikimala sem. Ko je odhajal in zapiral vrata, sem nadaljevala. ”Koliko časa se moram še skrivati in peti. Kakšen izgovor naj imam naslednjič?” Šla sem k tretji uri. Ura matematike. Tam smo se učili vse mogoče formule in šlo mi je odlično. Jaz blestim v matematiki. Med 2. odmorom pa se je po zvočniku zaslišalo: ”Ksoana, takoj v ravnateljevo pisarno.” Začudila sem se in začela hoditi proti njej. Potrkala sem, vrat pa ni odprl nihče. Bila sem prestrašena. Odprla sem vrata, notri pa sem slišala zvok. Mene, kako se pogovarjam z knjiničarko. Pogovor o skrivnostni punci. Vstopila sem. Ni bilo razsvetljeno kot včasih, prižgana je bila samo luč na ravnateljevi mizi. Ampak ravnatelja ni bilo v sobi. Imela sem občutek da sem sama. Stopila sem do računalnika in ugasnila posnetek, ter ga izbrisala. Nato me je nekdo prijel za ramo. ”Zakaj nisem prej pomislil, da si ti ta punca. Edina si bila, ki si manjkala. ” Obrnila sem se, za mano pa je stal Niko. ”Ummm, o čem pa govoriš?” Naredila sem tudi pozo na obrazu, ki je govorila enako. Niko se je zasmejal in začel hoditi okoli po temi. ” Si pa res kjut mala piflarka. Ne znaš lagati veš?” Hotela sem skriti svojo jezo. Ostala sem mirna. Še naprej sem lagala: ”Motiš se, jaz nisem ta, za katero me imaš.” Zasmejal se je. ”A res? Kaj sem pa potem slišal? ” Še vedno sem bila mirna in stala sem kot kip. ”Nevem kaj si slišal, vendar jaz nisem ta. ” Spet se je zasmejal. Tisti nasmeh mi je počasi postajal všeč. ”Potem pa zapoj. Zapoj nekaj. ” To je edino, kar ne morem zakamoflirati. Nisem zmožna tega narediti. ”Zakaj bi pela, če ne znam?” Stopil je bliže. ”Vsak zna peti? Te je strah?” Odkimala sem ampak sem hotel spremeniti temo. ”Zakaj so luči zaprte?” Zasmejal se je. ”Si res mislila, da lahko spremeniš temo?” Sprehodil se je po sobi. ”Daj povej resnico že. Nimava veliko časa.” Vsedla sem se na bljižni stol in bila tiho. ”Saj veš, da ne greva nikamor, dokler ne poveš resnice?” Vstala sem in se odpravila proti vratom. Ampak on mi je z roko zapečatil izhod. ”Kje je ravnatelj?”sem vprašala, ker sem ugotovila, da ga ni v prostoru. ”Povedal sem mu kaj sem odkril in odstopil je pisarno, da se pogovorim s tabo.” Pogledala sem v tla. Ampak on me je prijel za brado in mi glav usmeril tako, da sem ga gledala v oči. ”Mi lahko poveš sedaj, da nimam prav? Povej mi to in me hkrati glej v oči.” Tega nisem mogla. Potisnila sem ga proč in zbežala. Odšla sem do učilnice za naslednjo uro. Pouk se je ravno začel. Opravičila sem se za zamudo in se vsedla zraven Barbare. ”Kje si bila?” me je vprašala. Morala sem lagati. ”Na stranišče sem si šla popraviti make-up. ” Učitelj se je oglasil. ”Vidve, ne klepetajta.” V razred je vstopil Niko. Bil je razočaran. Ni se opravičil za zamudo. V tišini je sedel v klop. Ni se ganil. Učitelj mu tudi ni nič rekel. Ko je zazvonilo sem skoraj tekla po dolgem hodniku. Še zadnja ura, potem pa fraj. Ampak nisem šla k pouku. Niko se mi je smilil. Ustavila sem se na sredi hodnika in čakala valj. Nikota sem zgrabila in ga peljala do moje galerije. Zaprla sem vrata in zagrnila zavese na vratih. (tega nisem omenila. Vgradila sem zavese) ”Oprosti.” Pogledal me je. ”Za kaj oprosti?”

0
0

Meni je res všeč tvoja zgodba. Next 🙂

0
0

To je pač bistvo, da je dolgo

0
0

Predolgo! Ne da se mi brat.

0
0

Js je pač ne bom nehala pisat Nehajte ustrajat e. Pisala jo bom

0
0

Se strinjam z osebo t

0
0

Povedala sem e, da je ne bom nehala pisat. Ravno obratno. Ko končam to knjigo bom napisala še drugi del knjige

0
0

Povedala sem e, da je ne bom nehala pisat. Ravno obratno. Ko končam to knjigo bom napisala še drugi del knjige

0
0

Tak, da jo nehaš pisat XD

0
0

Jaz imam tudi vprašanje za vas, predvsem za nekoga po imenu Ni Važno. Kako mislite, da bi se lahko zgodba nadaljevala, da bi bila bolj zanimiva?

0
0

Ker sem mogoče objavila na svojem blogu, da objavljam tu.

0
0

Jaz mam samo eno vprašanje.
Zakaj so ti zdaj začeli komentirat neki ljudje, ki jih prej še ni blo na svetovalnici?

0
0

the bes zgodba ever kdaj bo nadaljevanje

0
0

pis naprej

0
0

nadaljujjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjj

0
0

nadaljuj

0
0

To je že bolje.bOLJŠI ODNOS IMAŠ- Sedaj pišem nadaljevanje, ki ga bom objavila jutri in ti zagotovim, da bo bolj zanimivo, OK?

0
0

Mene pri tvoji zgodbi moti to ker je vsebina dolgočasna in ker objaviš prevec delou na dan

  • Revija PIL
    Ta kometar lahko služi kot vzor vsem, ki jim zgodba ni všeč. Lahko poveste, da vam zgodba ni všeč, če vam pač ni, ampak na lep način! Čestitke, da je to nekomu uspelo :). Vabljeni tudi ostali, da na lep način poveste, zakaj vam pa zgodba JE všeč! Tudi pohvale so lahko daljše in vsebujejo razlog, tako bolj zaležejo.
Prikazujem 17 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*