0
0

Do sedaj imam spisano zelo malo. Verjetno me razumete, da sem bloggerka in moram pravočasno pisati, saj sem to obljubila. Ampak obljubim , da bom pisala knjigo zelo hitro in hitro objavljala.
___________________________________________________
. Upošteval je mojo željo in se odpeljal z taxyjem. Ostala sem sama na pločniku pred Rokovo hišo. Morala sem iti sporočiti novico njegovim staršem. Pozvonila sem na zvonec. Zamenjali so melodijo. Odprla je Rokova mama. ”Ksoana? Kaj delaš tu? Se je kaj zgodilo?” Vstopila sem. Pospremila me je do kuhinje. Razložila sem kako je bilo in v katero bolnišnico so ga odpeljali. Družina je takoj pobrala nekaj njegovih stvari in odšli so. Liam se ni niti zmenil zame, čeprav me je iskal. Odšla sem na plažo. Neprestano sem mislila na Roka. Misel na to, da lahko umre me je plašila. Tuhtala sem in tuhtala. Odločila sem se, da pokličem Liama. Ampak preden sem sploh kliknila gumb pokliči, sem dobila sporočilo.
Ksoana! Liam mi je dal telefonsko. Rok je preživel ampak nekaj le ne bo moral več delati nekaj časa. Zdravniki pravijo, da nekaj časa ne bo moral hoditi. In izgubil je spomine iz otroštva. Spomni se samo zadnjih dogodkov.
Ne bo hodil. Zgrozilo me je. On ni za voziček. Kako bo prišel po stopnicah? Kako bo sploh preživel tisti čas? Misli so se mi mešale in nastajala je juha zmede. Odločila sem se, da vendarle ne bom podlegla mislim. Da ne bom šla na obisk. Tako je minul cel dan. Posedala sem in se smilila sama sebi.

Prikazujem 0 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*