0
0

Ko sem hodila po hodniku, so se mi vračali spomini. Ko sem bila tam zadnjič, me je Niko zasliševal. Nisem vedela kaj naj bi počela v pisarni. In ko sem vstopila, sta tam stala Niko, ki je pogledoval v tla in ravnatelj. Vsedla sem se na kavč ob robu zidu. ”Skrivnostno dekle, ali naj ti rečem kar Ksoana. Tvoja galerija je kar priljubljena, zato smo se ti odločili dati priložnost, da v dvorani prirediš razstavo za odrasle. Tako bodo lahko tudi drugi videli tvoje delo. ” Nasmeh sem dobila na obraz. Nato je ravnatelj stopil vstran in rekel: ”To še ni vse. Vaša pevska kariera je naslednja. Pustil vaju bom sama, da se pogovorita.” Odšel je skozi vrata. V sobi je prevladala čista tišina. Gledala sem Nikota. Oči je imel napolnene z vodo, ampak ni jokal. Obraz je imel skisan. Le kaj mu je? Bil je žalosten. Takega ga še nisem videla, pa sva se družila veliko časa. ”Niko? Si vredu?” sem vprašala z svojim zaskrbljajočim glasom. Ni se ganil. Morala sm poskusiti nekaj novega. Zapela sem pesem. Sproti sem si izmišljevala besedilo.

Zakaj tako žalosten obraz,
Zakaj takšen izraz,
Mar ne veš, da vsi,
Vsi radi te imamo.
In sedaj,
Tu stojim,
Pojem ti in govorim.
Nisem nadaljevala, saj sem ugotovila, da mi gre skladanje besedil vse slabše. ”Vidiš? Ko si tak ne morem niti normalnih besedil spraviti skupaj. ” Nasmejal se je. Mi je le uspelo.

0
0

Tmnx mici. Objavim ga še nocoj

0
0

Nexxxxxxt!!!!!!!!

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*