0
0

PREDZADNJI DAN POČITNIC
Zjutraj sem vstala. Moja rutina je izginila. Nisem mogla gledati skozi okno, če pa sem videla vsakič Rokovo ter Liamovo hišo in če sem imela srečo še njega. Kora mi je ves dan pošiljala slike, ki jih je poslikala kar dobro. Čeprav je včasih zlobna, ima potencial za kar nekaj stvari. Počasi sem že pogrešala druženje z Liamom. Pa tudi Roka. Nič se nista oglasila skoraj dva tedna. Očitno sem bila samo punca, ki je enemu rešila življenje. Odločila sem se izkoristiti dan. Pojedla sem rogljiček in popila kakav, ki ga je pripravila Marta, nato pa sem odšla na plažo. Vedno, ko sem odšla, sem tekla mimo njune hiše. Na našem posebnem prostoru na plaži sem bila sama. Vsaj nekaj časa. Bilo mi je zelo lepo, opazoval sem valove in galebe ter se sončila. Pozabila sem dejstvo, da je bil pojutrišnjem prvi dan devetega razreda. Ampak vse dobre trenutke se da pokvariti. Kakor da bi padel iz belega dne je na vrhu skalovja sedel Liam, ki me verjetno sploh ni opazil. Gledal je nekam v morje, nekam daleč, daleč v daljavo. Bil je zazrt tako močno, da sem mislila, da je kip. ”Liam? Imam privide? Kaj delaš tu?” sem vprašala. Ampak ni se ganil. Kot da me nebi slišal. Ogledala sem si ga še bolj. Jasno da me ni slišal, imel je slušalke. Očitno je poslušal glasbo zelo naglas. Ni slišal niti, da ga kliče neka druga oseba. To, da ga kliče sem slišala. Čez nekaj trenutkov je na vrhu skalovja stalo dekle, suhe in vidke postave. Imelo je oranžno-rjave lase. Izgledala je kot kakšen model iz televizije. Pocuknila ga je za kapuco. Poslušala sem kaj se pogovarjata. Ampak nisem slišala dosti, saj je govorila zelo potiho. Nato pa mi je slučajno začel zvoniti telefon. Opazila sta me. V tistem trenutku sploh nisem vedela kaj počnem tam. Mislila sem zbežati ampak v kakršnem koli primeru pobega je čez skalovje, kjer sta edina pot. ”Liam, kdo je ta punca?” ga je vprašalo tisto dekle. ”Ummm, to je soseda. Nisem je videl.” Takrat sem bila odločena. Lahko grem plavat in se ju rešim. Ampak imela sem boljšo zamisel. Vzela sem svojo masko za potapljanje in stekla v vodo. Tako ne bom slišala kaj se pogovarjata. Ampak ni bilo vse po načrtu. Ko sem bila kakih 10 metrov od obale, je začel pihati veter in valovi so se nenavadno hitro dvigali. Pogledala sem proti skalovju. Tiste punce ni bilo več, vendar Liam je še vedno čakal tam. Hotela sem nazaj na obalo ampak vse mi je ušlo iz nadzora. Valj me je potegnil vase. Videla sem samo še vodo, ko se dviga nad mano in kako tonem pod valjem. Ampak ne zadolgo. Nekam sem udarila. Ne nekam ampak ob nekaj. Skalovje. Prineslo me je naravnost do skalovja. Tam sem ostala. Čutila sem samo, kako me je nekaj potegnilo na obalo. Ko sem se zavedla kje sem, kaj se je zgodilo, t.j ko sem priša k sebi, je nad mano čepel Liam. Bila sem na plaži. Natančneje na svoji brisači. ”Jaz, jaz moram iti. Hvala.” Sem zagodrnjala in pobrala svoje stvari. Tekla sem do svojega doma. Nisem prenesla pogleda nanj. Ko sem vstopila skozi vhodna vrata, se je Marta, ki je ravno pometala tla, zazrla vame. ”Kso? Kaj si počela?” je vprašala in nato še dodala: ”Pojdi v svojo sobo, ti prinesem led.” Nisem vedela, kaj govori, dokler dejansko nisem prišla do sobe. Pogledala sem se v ogledalo. Na glavi sem imela veliko, res veliko buško, ki je krvavela, na hrbtu pa sem imela bolečo modrico. Prihitela je Marta. ”Srečo imaš, da še lahko hodiš in da si sploh tukaj, veš?” Dala mi je led, ki sem ga držala na glavi, ona pa mi je šla priprvit kopel. Čez nekaj minut mi je rekla: ”Kopel je malo hladnejša, ampak v takem ozračju ti bo prijala. Okopaj se, nato pa si daj led tudi na hrbet.” Ubogala sem jo. Vzela sem še svoj vodoodporni telefon, saj če že moram čepeti v hladni kadi, naj vsaj igra glasba. Ko sem se v svojih kopalkah usedla v kad, se je že zaslišal zvok SMS-ja na mojem mobitelu. Ne boste verjeli od koga. Od tistega, ki je rekel naj se ne približujem hiši. Od tistega, ki vsak dan čepi na svojem oknu in se smili sam sebi. Od Roka.
Liam je prišel domov. Si OK?
Odpisala pa sem mu:
Bistvo tega, da me ne želiš gledati z njim, niti slišati pogovora o njem je to, da me ne kontaktiraš, veš?

Takoj sem dobila odgovor. Očitno Rok res ni imel dela, ki bi ga lahko opravljal.

Samo preverjam če si vredu? Je kaj narobe s tem?

Se ti zdi, da je kaj narobe z mano, ko pa sem pritekla domov čisto sama.

0
0

Wow!! Nadaljuj!!

0
0

Kk bedn

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*