0
0

In morali bi videti obraz na maminem obrazu. Smejala se je, bila resna, celo začudena. ”Ksoana, lepo poješ ampak si premlada. Žal mi je,ne moraš peti več.” Solze so mi stopile v oči. Šla sem v sobo in se pomirila. Sedela sem na postelji. ”Ksoana?” se je oglasil nekdo pri vratih. Obrisala sem si solze in poskočila iz postelje. ”Niko, kaj ti delaš tu? Kako si prišel noter?” Zasmejal se je. ”Vem kje živiš veš. ” Z nogo sem brcala v tla. ”In?”sem vprašala, saj si nisem mogla predstavljati, kako je prišel notri. ”Kaj in? Nisi vesela da sem tu?” Dvignila sem obrvi. ”Zakaj si sploh tu?” Niko se je vsedel na kavč. ”Se ti ne zdi, da mora nekdo tvojo mamo prepričati, da boš pela?” Odkimala sem in dodala: ”Sem poskusila. Ne trudi se.” Glavo je dvignil in pogledal v strop. ”Ammm, kaj delaš še vedno tu?” sem vprašala. Ozrl se je po sobi. ”Tvoja soba je neverjetna. Prišel sem na obisk veš.” Pogledala sem proti postelji. Nato pa proti kopalnici in omari. ”Kaj pa gledaš?” me je vprašal začudeno. Zahihitala sem se. ”Ničesar. Samo zakaj si že tu?” Tudi on se je zahihital. Svetloba se je kar odsevala od njegovih snežno belih zob. ”Kaj me odganjaš ali kaj?” je rekel. Pogledala sem proč. Čutila sem njegovo jezo. Kar jezil se je, čeprav nisem vedela zakaj. Odvihral je po stopncah skozi glavna vhodna vrata. Nisem si mogla pomagati, nekaj me je vleklo k njemu. Nekaj močnega. Stekla sem za njim. Ko sem bila nekaj korakov oddaljena sem zaklicala: ”Niko čakaj!!!” Ustavil se je, vendar se ni obrnil. Brcal je nek majhen kamenček, ki je bil na pločniku. ”Zakaj bi čakal? Saj me podiš.” Je zajecljal jezno. Vedela sem kaj moram narediti. Samo pogum sem morala zbrati. Vsa močna sem samozavestno stopila proti njemu in ga poljubila. ”Boš sedaj manj jezen?” Nasmehnil se je. Ampak niti slutila nisem tistega, kar je sledilo. Na drugi strani ceste je stal Liam, čisto okamenel. Zrl je v naju. Ampak ni stal dolgo tam. Rok ga je zvlekel v hišo. V sebi sem nosila občutek krivde. Nisem vedela, ali ravnam prav ali ne. Ampak Nikotu je zazvonil alarm na njegovi apple uri. ”Sorry, moram it. Se slišva Kso.” Odšel je. Ostala sem sama. Tam sredi ulice. Nisem želela domov. Le en kraj je bil poleg plaže. Mistična jasa z potočkom in Sally, srnico, o kateri sem že govorila. Tista srnica, ki je imela pikasto črno liso okoli ušesa. Stekla sem skozi park kakor hitro so me nesle noge. Prišla sem do jase. Tam so se igrale srnice. Med njimi je bila tudi Sally, ki mi je kot nekakšna živalska sestra. Rada jo imam še zdaj in takrat mi je zelo pomagala. Pomirjajoč učinek daje. Kot da bi imela neko magijo. ”Vedel sem da boš tu,” je rekel človek za mano. ”Rok!!!!!!!!!!” Niti kančka miru mi ni dal. Zagodrnjala sem: ”Kaj delaš tu?” Stopil je bljižje in se usedel zraven mene. Začel je govoriti: ”Slišal sem, kaj je Liam naredil danes v šoli. Pa Niko na pločniku. Hudo ti je mar ne?” Pogledala sem v tla. ”Glavo gor Ksoana! Se bo že kako rešilo vse to. Daj času čas. Še vedno smo prijatelji mar ne?”

0
0

Brez veze

0
0

je že spisano, samo še objaviti ga moram, ko boste rekli haha

0
0

Streetgirl ravno sem zgodbo prebrala na igrah123 in priznam,da si the best pisateljica romanov kar jih kdaj poznam nexxttt;)))))))) PA FUL SE VESELIM NADALJEVANJA

0
0

Uspelo 🙂

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*