0
0

Hey.
Tukaj je ena zgodba, ki sem jo napisala nedolgo nazaj. Že od malega si želim biti pisateljica, tako kot moja prababica, ki na žalost več ne živi. Velikokrat vidim, da ima neka zgodba vsaj 26 ogledov in samo en komentar. Jaz vas res prosim, da komentirate zgodbo. Lahko poveste tudi slabe stvari samo naj bo komentar. Kot sem že povedala si želim biti pisateljica ampka, če minihč ne da kritike ne vem kako naj se izboljšam. Zato vas res prosim, da komentirate.
Tukaj je zgodba:
1. POGLAVJE

Hey!
Moje ime je Trish in stara sem 14 let. Imam temno rjave skodrane lase, dolge malo čez ramena in pege na licih. Moje oči pa so zelo temne (skoraj črne) barve. Sem edinka.
Torej kot lahko sklepate izgledam precej običajno. Čeprav še zdaleč nisem taka.
Naj razložim.
Ko sem bila stara 13 let, sem padla z velike višine naravnost na glavo. Dobila sem hud pretres možganov in popolnoma izgubila spomin. Vsaj tako so mi povedali moji starši. Zdravniki so rekli, da bi se mi spomin moral čez čas vrniti. Ampak se ni. Seveda znam delati osnovne stvari kot npr. hoditi, govoriti, jesti… le nič iz preteklosti se ne spominjam.
Vsakič, ko vprašam mamo kaj o stvareh pred mojo nesrečo hitro spremeni temo pogovora, očka pa reče, da smo se po moj nesreči preselili in da noče govoriti o tem.
In da ne pozabim. Živimo na ranču, nekaj kilometrov oddaljenem od mesta. Imamo veliko konjev, ogromno travnikov, 3 zunanje in 2 notranni maneži… Naša hiša je precej velika in lepa. Najbolj mi je všeč moja soba. Je turkizne in rožnate barve, zelo velika, noter imam svoj računalnik in TV in posebno škatlico v kateri imam nakit. Naredil mi jo je očka, ko sem bila majhna. Vsaj tako je rekel- kot sem že omenila se ne spomnim nič. No ne ravno nič. Spominjam se zadnje leto svojega življenja.
V tisti škatlici imam cel kup zapestnic, najljubša pa mi je srebrna z obeskoma štiriperesne deteljice in konja, ki galopira. Ko sem vprašala mamo od kje je zapestnica je rekla, da jo imam že od nekdaj.
Moram pa nekaj priznati. Čeprav imamo doma ogromen ranč z veliko konji, kar nekaj učiteljev jahanja(ker je to na nek način jahalna šola) jaz ne jaham. Nikoli nisem poskusila in niti nimam velike želje. Vem da bi nekatera dekleta naredila vse samo, da bi doma imele konje vendar jaz pač nisem ena izmed njih.
Starša sta se na začetku zelo trudila, da bi me spravila na konja vendar meni ni bilo do tega. Našla sta popolno kobilo zame. Ime ji je Caramella. Tako ime je najbrž dobila, ker je karamelne barve. Saj je srčana in vse, vendar konji niso zame. Ne razumite me narobe. Konji me ne motijo vendar nisem ravno njihova največja oboževalka.
Veliko punc v šoli misli, da sem nora, ker nisem navdušena da živim na ranču. Mogoče zaradi tega nimam prijateljev. No v bistvu jih imam ampak ne najboljših. Razumemo se dobro, vendar svojega prostega časa nikoli ne preživljam z njimi.
Med počitnicami se ponavadi pogovarjam z puncami, ki pridejo jahat, da si krajšam dan. Drugače pa veliko pomagam v hlevu. Pometam tla, peljem konje na pašnik, jih skrtačim, počistim bokse… Bližina konjev je prijetna, jahala pa zares ne bi. Ne vem zakaj me je tako strah iti na konja. Drugače se jih sploh ne bojim in ker jahala še nisem nikoli nimam slabih spominov.

Komaj v 2. delu se prav začne dogajanje to je samo neke vrste uvod. In še enkrat vas prosim, da komentirate. Zaradi mene so lahko tudi negativni komentarji. In če bo kdo napisal npr. bedno je naj prosim pojasni zakaj.
Hvala

0
0

wow

0
0

ssssuuuuuuppppeeeerrrr, skrajšano

0
0

ssssssssssssssssssuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuupppppppppppppppppppppppppppppppppeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeerrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr

0
0

Zgodba je ful fajn!
Dej nadaljuj jo!

0
0

Res super zgodba! Nadaljuj! 🙂

0
0

a je zgodba resnična? in super je

0
0

Tudi meni je zgodba zelo vsec. Vsec mi je ker je bila dolga. Eni napisejo samo 1 odstavek. Vsec mi je tudi da ni slovnicnih napak in so presledki na pravih mestih da lahko normalno beremo. Mogoce bi bilo boljse ce bi imela tvoja zgodba se naslov.

0
0

Lynnius,
Mnogi zgodbo samo preletijo, spregledajo pa del o komentarju.
Meni je zgodba cool! In prosim, naj še kdo komentira.

0
0

Res vam hvala.
Točno o tem sem govorila. Tema ma 17 ogledov pa nobenega komentara.
Zanima me samo zakaj ne komentirate?

In res vam hvala (mišljeno kot sarkazem)

Prikazujem 9 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*