0
0

Hey.
Ne vem, če se še spomnite moje zgodbe, ker sem jo objavila nekaj dni nazaj (1. del komaj).
Končno sem našla malo časa za nadaljevanje torej tu je novi del:
Že prvi dan poletnih počitnic pa se tako dolgočasim, da grem do očeta.
“Oči imaš kaj časa?” ga vprašam.
“Kmalu bo prišla ena punca s katero bom danes imel uro jahanja drugače pa imam čas” mi je prijazno pojasnil.
“Bi se morda lahko pridružila uri?” vprašam.
“Miališ resno?” se razveseli.
“Ja. Rada bi poskusila jahati” odvrnem.
“To je super. Z veseljem te učim. Pojdi že do Caramelle in jo skrtači ter prinesi opremo. Pridem za tabo” reče veselo.
“Že grem” se zasmejem ter stečem proti Caramelli.
“Danes te bom jahala” ji govorim med krtačenjem “samo prosim bodi pridna in ne vrži me iz sedla. Ne bi rada še enkrat izgubila spomina” rečem delno v smehu in delno za res.
Kmalu pride oči in mi natančno pokaže kako moram zategniti sedlo, kako nastaviti uzdo, kako pravilno nadeti ščitnike… Caramellina oprema mi je zelo všeč. Ima čisto novo črno sedlo, roza podsedelnico, uzdo in turkizne ščitnike za noge.
Medtem, ko je šel oči pomagat tisti punci s katero bom jahala, sem šla jaz poiskat čelado in brezrokavnik.
Čez čas nama je rekel naj odpeljeva konje v zunanjo manežo. Ubogali sva ga. Medtem, ko sem poskušala zlesti na konja sem si dobro ogledala drugo punco. Imela je dolge rjave lase in nosila je očala. Bila je precej višja od mene, vendar ne starejša. Izgledala je prijazno. Razmišljala sem, da bi jo potem ogovorila. Morda bi lahko bili prijateljici.
Kmalu je v manežo prišel moj oči in začeli smo uro.
Tista punca je sama jahala po maneži. Šlo ji je res dobro. Vmes je tudi galopirala. Pri njej je izgledalo tako lahko. Jaz sem imela občutek, da bom padla že samo, če se je Caramella premaknila za centimeter. Vendar sem se kmalu navadila in čez kakšno uro sem sama jahala kas po maneži.
Bolj proti koncu ure je očka rekel, da naj narediva še dva kroga po maneži, nato menjavo po diagonali, še dva kroga v drugo smer in potem razjahava.
Ko sva zaključili sva konja odpeljali na sredino maneže kjer sva želeli razjahati.
Naenkrat pa sta čez manežo stekli naši mački (ime jima je Pika in Mika. Zelo igrivi sta) in Caramella se je prestrašila. Pognala se je v galop z mano na hrbtu. Pred očmi se mi je že prikazala slika kako bom padla in se poškodovala. Vendar se ni zgodilo nič groznega. Celo šlo mi je. Caramella je galopirala po maneži jaz sem pa bila na njej. In dejansko sem bila dobra. Vendar to ni trajalo dolgo saj sta že čez sekundo bila pri meni tista punca s katero sem jahala in moj oče. Ustavila sta Caramello in mi pomagala da sem zlezla gor.
“Kak se je zgodilo? Si vredu?” me je vprašal oči.
“V redu sem ne skrbi. Pika in Mika sta stekli čez manežo in Caramella se je prestrašila” sem razložila.
“Zakaj je nisi ustavila?” me je še dalje spraševal.
“Saj sem želela ampak če mi je šlo pa dobro. Nič se mi ni zgodilo” sem rekla.
“Lahko bi se ti”
“Ampak se mi ni”
“Dovolj Trish” se je malo razjezil oči “Odpeljita konja v hlev in pospravita opremo”.
Prijela sem karamelo za vajeti in jo odpeljala v njen boks. Bilo je čudno. Imela sem občutek, da sanjam. Mogoče sem padla s Caramelle in izgubila zavest.
“Zelo dobro si se znašla malo prej” je moje razmišljanje zmotila tista punca.
“Hvala. Ne vem kaj se je zgodilo. Še nikoli prej nisem jahala sedaj pa to” sem rekla.
“Si prepričana da nisi še nikoli jahala? In jaz sem Ema mimogrede” je dejala.
“Jaz sem Trish kot si verjetno že slišala” sem se nasmehnila “In mislim da nisem še nikoli jahala”.
“Kako misliš?” je bila začudena.
“Znaš obdržati skrivnost?” jo vprašam.
“Seveda” odgovori.
“Pred kakšnim letom sem padla z nečesa in dobila pretres možganov ter izgubila spomin. Moral bi se vrniti vendar se ni, tako da se spomnim samo zadnje leto svojega življenja. Nekaj dni po nesreči pa smo se preselili sem” rečem in snamem Caramellino sedlo ter uzdo.
“Waw. Res mi je žal” reče Ema.
“Je že v redu” se nasmehnem.
“Mi smo se preselili sem pred tremi dnevi. Te moti če vprašam koliko si stara?” vpraša.
“Ne moti. 14 sem stara. Ti?” rečem.
“Enako” se mi nasmehne.
Potem nekaj časa vlada tišina, saj morava odnesti stvari v sobo za opremo.
“Lepa zapestnica” reče Ema in pokaže na mojo srebrno zapestnico z konjem in štiriperesno deteljico.
“Hvala. Že od malega jo imam. Tako mi je vsaj povedala mama” rečem in se trudim pravilno pospraviti sedlo.
“Daj ti pomagam” reče Ema in prime sedlo.
Ko končava s pospravljanjem greva ven ter se usedeva na klopco v senci drevesa.
“Boš jutri spet tukaj?” vprašam.
“Ja. Najverjetneje bom pogosto prihajala sem” odgovori.
“Potem lahko spet jahava skupaj” se razveselim.
“To bi bilo super” reče.
“Pridi kar vsak dan. Tukaj je lahko med počitnicami precej dolgočasno” potožim.
“Čakaj ti živiš tukaj?” me vpraša.
“Ja” rečem in z roko pokažem proti naši hiši.
“Super. Končno imam prijateljico, ki živi na ranču” reče in utihne. “Saj sva prijateljici?” vpraša čez čas.
Najprej se delam kot da premišljujem nato pa se zasmejim in rečem “Seveda da”.
Obe se začneva smejati.
Končno imam prijateljico. In to pravo prijateljico. Ne takšno, ki bi me želela samo izkoristiti ali pa tako, ki bi bila hudobna.
Takšno, ki sem ji všeč takšna kot sem.

Lp. Lynnius

0
0

nadaljuj

0
0

Zelo dobro! Kar nadaljuj 😉

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*