0
0

Heyla!

Najprej hvala vsem ki ste komentirali na prvi del in mi podali svoja mnenja 🙂 če pa si nov/a tukaj, pa ti priporocam da si najprej preberes prvi del, ki je pod mojim profilom 😛

2 poglavje-Jo Johnson

Nikoli si nisem želela, da bi kdo umrl. No, mogoče pa sem v otroštvu kdaj zabadala igle v voodu lutke, ampak delajmo se da to ne šteje.

»Ljubica odhajam. Lepo se imej v šoli!« v tistem trenutku se je pred mano, spodaj na tleh prikazala Polianna in veselo sem ji pomahala. To je bila najina jutranja rutina in zdaj sem vedela, da bo res počasi že čas, da bom odšla v šolo.

Nisem hotela iti v šolo, v tisti zadušljiv prostor kjer me ni čakalo nič lepega. Morala sem biti še malo na balkonu. In to sem tudi naredila, čeprav me je nek kotiček moje glave spominjal, da bom zamudila šolo. Zatrla sem ga.

Potrebovala sem še malo osvežujočega, mrzlega zraka, ki me je prebujal. Delal me je svobodno. Namesto da bi zaprla oči in razmišljala o težavah ki me bodo čakale ta dan, sem raje opazovala Poliannin rdeč avto, ki je počasi izginjal na vogalu ulice.

Polianna ni moja mama. Polianna in njen mož sta me posvojila pri mojih 6 letih, ko sta starša umrla v nesreči. Bila sta najboljša starša kar sem si jih lahko zamislila in rada sem ju imela kot da bi bila moja biološka starša.

A ena stvar me je še zmeraj motila. Motilo me je to, da se ne spomnim svojih bioloških staršev. Ne spomnim se njunih glasov, dejanj… In v mojem srcu je praznina, ki vsako leto na moj rojstni dan postane malo večja, saj me je to bolelo.

Zavzdihnila sem. Zdaj pa je bil res čas. Čas, da grem. Počasi sem odšepala notri, hitro zagrabila torbo in odšla v kuhinjo, kjer me je tako kot zmeraj čakal denar, za hrano.

Nasmehnila sem se ob misli, da se je Polianna spomnila name in na mojo malico za danes. Čeprav sem bila stara šestnajst let, je vedno poskrbela zame in zato sem ji bila neizmerno hvaležna.

Vzela sem denar, si čez glavo potegnila pulover in odšla ven. No, do vhoda sem morala opraviti kratko vožnjo z dvigalom, v kateri me je vedno bolj grabilo v prsih.

»Ne smeš dobiti paničnega napada zaradi enega majhnega dvigala,« sem si zmerom in zmerom govorila. Nisem imela druge možnosti, kot da se peljem z dvigalom.
Stopnice so bile zame prenaporne in vzele bi mi preveč časa.

Še tri..še dva..še eno nadstropje… In bila sem na cilju. Zacingljalo je in vrata so se nastežaj odprla. Kolikor hitro sem lahko sem odšla ven in se naslonila ob grobo steno našega bloka. Začela sem globoko dihati. Nisem hotela doživeti paničnega napada že tako zgodaj zjutraj. Nisem potrebovala še dodatne otežitve za danes. Oči sem zaprla in se tako vsaj poskusila malce sprostiti, ko me je nekaj zmotilo iz mojega sproščanja.

»Dobro jutro Jo,« glas za katerega sploh nisem bila presenečena da je bil tam, je radovedno silil vame. Počasi sem odprla oči in pred mano se je nenadoma pojavil obraz gospe Fernande. Oh, ja sosede Fernande ki je največja opravljivka v soseski.

»Dobro jutro tudi vam gospa Fernanda,« prisilno sem se ji nasmehnila in z obrazom je počasi začela riniti vame.

»Oh, Jo še nisi šla v šolo? Kakšne ocene imaš tam? Imate kakšne probleme doma?…« z vsakim vprašanjem je bila bližje meni in vedela sem, da se moram nekako izmuzniti, če ne bom res zamudila pouk. Pa še na tržnico ne bom mogla iti in posledično bom cel dan lačna.

»Oh… Gospa Fernanda, oprostite ampak moram iti. Zamudila bom pouk,« opravičujoče sem se ji nasmehnila in začela hoditi stran.

»Šepaš dekle,« zavila sem z očmi. Še dobro da me ni videla, ampak tega pa res nisem opazila. Čisto me je vrglo s tira ko mi je to povedala. Sarkazem seveda.

»Hvala vam gospa Fernanda. Nisem opazila. Nasvidenje,« če ji kaj takega slučajno ne bi odgovorila, bi me popoldne že čakale razne čenče in množično pogledovanje.

Ob temu pogledovanju sem se počutila razkrito. Vsi so me videli takšno kot sem bila.

In tega me je bilo sram.

—–
Kako se vam zdi?
Vesela bom, ce mi svoje komentarje pustite v odgovorih 🙂

0
0

To pa je čist zares zelo dobra zgodba

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*