0
0

Živjo!

Hvala vsem ki spremljate to zgodbo 🙂 Če pa prvič vidite to zgodbo, pa vam priporočam d apoiščete raje prvi del 🙂 zelo bom vesela vasih komentarjev 🙂
__________
Pod do tržnice je bila daljša kot ponavadi, saj mi je v nogi vedno bolj kljuvalo. In zato moja noga ni imela nobenega razloga. Danes zjutraj sem jo namazala z kremo proti bolečinam, pa tudi včeraj zvečer.

Zdaj sem še bolj šepala. Nogo sem vlekla za sabo in poizkušala skriti svojo bolečino pod svojo masko.

»Živjo Jo, kaj pa bomo danes?« najprej sem se ustavila pri stojnici glasne Sally, saj je prodajala najboljšo juho v mestu. No, vsaj zame in moj želodec je bila najboljša, tako da sem si jo velikokrat privoščila za zajtrk in tudi današnje jutro ni bilo nič posebnega.

»Uff, težka izbira, ampak mislim da bom kar gobovo juho,« nasmehnila sem se in Sally mi je v roke potisnila lonček z juho, sama pa sem ji na mizo položila denar, nato pa se podala naprej, na lov za hrano.

Na koncu sem kupila še nekaj svežih rogljičkov in slanikov za kosilo, ter nekaj rogljičkov za popoldne. Bolje preveč kot pa premalo je bil zmeraj moj moto.

Z polnim nahrbtnikom sem sedla na klop v parku in začela jesti. Žlico sem potegnila iz svojega nahrbtnika, kjer je bila spravljena v plastično vrečko in tako začela okušati čudežno stvarco v majhni skodelici, ki je stala na mojih kolenih. Sallyina juho mogoče res ni izgledala najboljše, zato pa je bila toliko bolj okusna.

Na sredini svojega zajtrka sem se odločila, da bom pogledala na uro, da slučajno nisem bila prepozna za v šolo. Zaletelo se mi je. Pozna bom! Sploh ni obstajala možnost, da bi v tako hitrem času prišla do šolo, ampak vseeno, morala sem vsaj poizkusiti.

Juho sem hitro zlila vase, odvrgla skodelico v koš za smeti, žlico pa obrisala in spravila v nahrbtnik. Nato sem začela hitro hoditi. No, kolikor hitro se lahko hodi ob bolečinah in šepanju.

Z vsakim korakom sem čutila, kako se v moji nogi nekaj premika.

Oh, ne nečesa nisem naredila dobro danes zjutraj.

Po nekaj minutah sem se ustavila. Potrebovala sem počitek. Zaradi napora pri premikanju sem bila vsa potna in sopihala sem kot kdo ki je ravnokar pretekel celoten maraton. Hitro sem poiskala meni najbližjo klop in se samo sesedla nanjo. Zdaj sem že izgubila vsakršno upanje, da bi pravočasno prišla v šolo in z to nogo sploh upala nisem, da bi zamudila samo četrtino ure.

»Pomoč, pomoč,« šibek glas nekje za mano me je nekoliko zbudil iz moje bolečine. Pogledala sem v smer glasu, a tam ni bilo ničesar, razen če ne šteješ zelene trave, za katero se je zdelo kot da se razprostira nekaj kilometrov naprej.

»Pomoč, pomoč,« spet isti šibek glas, ki je prihajal iz smeri v katero sem gledala. Nisem si mogla pomagati. Hotela sem pomagati lastniku tega glasu, pa če me bo noga še tako bolela. Vredno bo.

Počasi sem vstala in poizkušala večino teže prenesti na levo. Hodila sem in hodila v smer glasu, a nikjer ni bilo ničesar, mene pa je zmeraj bolj in bolj bolela noga.

Nenadoma sem opazila razliko v »pokrajini«. V daljavi se je pojavilo nekaj modrega. Samo do tiste modre stvari moram priti, sem si prigovarjala ko sem nogo že (spet) vlekla za sabo. Vsak korak je bil kot nož v mojo nogo, a nekaj me je gnalo naprej. Najhuje je, da sploh ne vem kaj, ampak zdelo se mi je kot da bom umrla, če ne bom prišla do tiste modre stvari.

Po mnogem trpljenju sem prišla in izkazalo se je, da je bila ta modra stvar v resnici luža. In kaj je bilo najbolj čudno? Deževalo ni že kar nekaj dni. In še nekaj je bilo zelo čudno.
Hodila sem okoli deset minut. Park sploh ni bil tako velik! Od kje le se je vzela ta dolžina? Počepnila sem na tla, prepričana da se mi že blede od bolečine.

»Pomoč, pomoč,« in spet isti glas, a tokrat sem vedela iz kje prihaja. Ne morete verjeti, ampak glas je prihajal iz luže. Iščete še kakšen dokaz, da se mi blede!

Še preden sem se zavedala kaj delam, je bila moja roka že tik nad vodo in kaj hitro je bila v vodi.

»Oh, da kar pojdi po stopinjah svojih staršev« isti glas, ki je bil prej v vodi je bil zdaj za mano in čutila sem brco v hrbet in začela sem padati.

0
0

Tvoj stil *o*

0
0

Res naj zgodba

0
0

nujno nadaljuj al pa umrem od radovednosti

Prikazujem 3 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*