0
0

Heeey!
Hvala vsem, ki berete 🙂 če pa mojo zgodbo vidiš prvič, pa priporočam, da prebereš prejšnje dele 🙂 svoja mnenja mi napišite pod odgovore prosim 😛
______
Sedel sem. Dovolj sem imel vsega. Samote, vetra, izgnanstva… In predvsem, dovolj sem imel nje, ki me je v spominu spremljala vsak dan.

Dovolj je bilo že to, da sem slišal šumeti list v vetru in spomin nanjo se je vrnil. Vrnil se je njen vonj, pred sabo pa se mi je počasi prikazala njena slika. Ljubil sem jo. In jo hkrati tudi sovražil.

»G-G-Gospod???« za sabo sem zaslišal nek glas in hitro, ter brez kakršnega koli problema sem vzel kitaro, moje najmočnejše orožje in zaigral nanjo. Moževo truplo je povzročilo majhen zvok, ko je prispelo do tal in po nekaj minutah sem vstal. Moral sem jo vzeti iz njega. Njegovo dušo. Če ne je me čaka konec.

Obrnil sem se in sprehodil do njega. Mož je ležal na trebuhu in z eno mojo brco je poletel več metrov naprej in se z obrazom obrnil proti meni.

Njegov obraz je bil tipičen za ljudi, ta nagnusna bitja ki so lazila po tem planetu. Črni lasje, črni brki in seveda njihove nagnusne modre oči, ki sem jih sovražil iz dna svoj črne duše. Bili so tako nenaravni za ta svet in tako prijazni. Že če sem pomislil na to sem se začel tresti od gnusa in sovraštva do njih. A, vseeno. Zagotavljali so mi preživetje.

Sklonil sem se k moškemu, ter vzel manjše bodalo iz mojega škornja in pričel z delom. Postopek ki sem ga moral narediti je bil kratek, a pomemben.

»Reinmund, kje si?« tokrat je bil glas ženski pred mano. Za razliko od njenega moža (kolikor sem znal predvidevati) sem jo pogledal. Njenega pasu se je držalo kar pet otrok in vsi so se prav nagravžno hihitali.

Zdrznil sem se. Spet. Ta ogabna bitja. Vse bi bilo treba pobiti. Sploh te majhne otročaje, ki so se zmeraj hihitali. In sploh niso bili dober ulov. No, njihove duše so boljše od živalskih.

»Reinmund! O, ne ti pošast!« oh, opazila me je. Skomignil sem z rameni. Bilo mi je vseeno, tako da sem znova vzel kitaro in v naslednjem trenutku je vseh šest trupel padlo na tla. No, pa je šla cela družinica. Kako prisrčno.

»Oh, bodo pa vsaj skupaj,«privoščljivo sem se nasmehnil in hitro opravil isti postopek kot pri moškemu poprej. Nato sem se odpravil naprej. Z nasmeškom na obrazu seveda. V malem času sem pobil sedem nagnusnih bitij, toliko kot mi jih včasih ne uspe pobiti v celem dnevu! Zadovoljen sem s sabo.

Hodil sem in hodil po gozdu in spotoma pobral še nekaj duš.

Nato sem začel iskati pravi prostor. Moral sem poiskati pravo mesto za pregledovanje duš. To mesto je moralo biti tiho in skrito, saj nihče ni smel videti mojega posla. Potem bi bil v smrtni nevarnosti. Oh, ja okoli sebe imam veliko smrtnih nevarnosti.

Nato sem zagledal tisto drevo. Takoj ko sem ga videl, sem vedel da bo pravo. Njegove ogromne zelene veje so bile goste, kar je zame pomenilo dva plusa. Njegove veje mi bodo onemogočile padec in nihče me ne bi smel videti. No, razen če je kdo že na drevesu. In iskreno sem upal da ni.

Kitaro sem si zavezal na hrbet in začel plezati. Ob mojem pregledovanju drevesa nisem srečal nikogar, niti veverice, a sem drevo raje še enkrat preiskal.

Najpomembnejša stvar, ki sem se jo naučil v svojem kratkem življenju je bila ta, da nikoli ne veš kaj ali kdo se skriva okoli tebe.

0
0

To si 2krat isti del objavla

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*