0
0

Heey!
Omfg, jz se res opravičujem sploh nisem vidla da mi poglavja ni zraven poslala… In sem šla zdele gledat in sem najprej misla sam da mi nalaga… Poj sem pa prebrala komentarje… Jz se res res opravičujem…
_____
Čakala in čakal sem na padec v vodo, a ga nikjer ni bilo. Pa tudi nikjer okoli sebe nisem čutila mokrote, kar je bilo še bolj čudno, ko prva stvar. Vedela sem samo to, da sem ležala na nečem mehkem in da je ta stvar lepo dišala. Sem vse o parku sanjala in sem še vedno v svoji postelji? Verjetno je bila to le še ena od mojih nočnih mor, čeprav po resnici povedano ta ni bila prav nič strašljiva.

Odprla sem oči. In takoj sem zaprla oči nazaj. Svetloba me je zaslepila in tako sem se kar nekaj minut trudila, da sem se navadila na sončno svetlobo. Čakaj, od kdaj je v moji sobi tako močna sončna svetloba? Spet sem odprla oči takoj za tem pa me je zaslepila nežno zelena barva, ki je bila pred menoj. To pa že ni moja soba! Spet sem zaprla oči in se tako dvignila v sedeči položaj, nato pa sem spet odprla oči in tokrat me ni zaslepila nobena svetloba, saj sem je bila že navajena.

Ostala sem odprtih ust. Narava ki se je razprostirala okoli mene je bila dih jemajoča.

Stala sem na živo zeleni travi, taki kot jo vidiš samo na slikah profesionalnih fotografov, pa še to so tiste slike obdelane, ali pa travo pobarvajo z zeleno barvo. Dišalo je po sivki, čeprav okoli mene ni bilo nobene sivke. Takoj ko sem pomislila na to sem nenadoma zagledala vijolično barvo, ki se je razprostirala za mano in obrnila sem se.

Sivka. Povsod. No, ne ravno povsod ampak tam kjer sem ležala, kar pa je bilo zame isto kot povsod. Če si jo pogled nenatančno je Izgledala kot vijolična blazina, a če si jo pogledal natančneje si lahko razločil majhne listke ki so se razprostirali po vsej površini.

Kako da je nisem opazila že prej? Je možno da se je pojavila po tem ko sem vstala?
In nato mi je čez glavo švignilo najpomembnejše vprašanje, na katerega zaradi vsega okoli mene sploh nisem pomislila.
Kje sploh sem?

Prestrašeno sem se (spet) obrnila in prehodila nekaj korakov. Pričakovala sem, da bom nogo komaj vlekla za sabo, pa me sploh ni bolela. Nekaj časa sem presenečeno gledala v nogo, nato pa sem se spomnila da imam pomembnejše skrbi, kot pa to da me noga
čudežno ne boli več.

Kje sem?!

Ni bilo možno da bi bila v parku, torej kje sem? Hitro sem začela paničariti in kmalu sem se sesedla na tla. In takrat je prišel moja stara prijateljica. Panika.

Najprej sem začutila kako se mi je povišal srčni utrip in v naslednji sekundi sem se že tresla. V prsnem košu me je grabilo, dušila sem se. Nisem se mogla premikati in solze so počasi polzele po mojih licih. Slišala sem samo pisk v mojih ušesih in počasi sem čutila kako me s sabo nosi črnina, kar je pomenilo da izgubljam zavest.

0
0

Meni je tvoja zgodba fulll zakonnnnn pisi naprejjj

0
0

lepo pis naprej zakon ti gre kdaj bo pa nadaljevanje

0
0

Lumos-zame je fonta glede teh poglavij, da jih imam 19 spisanih v naprej in je vsak dolg priblizn stran z pisavo 10… In tudi nekje drugje objavlam taie dolzine, in jih verjetno ne bom spreminjala… Sorry 😛

0
0

lepo cim prej nadalju in mal dalsih delu bi bil vesel

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*