0
0

Čez nekaj dni je bila Hana spet pri meni. Vbistvu je bila veliko pri meni odkar hodi s Filipom. Vrtela se je na mojem pisarniškem stolu in me opazovala kako raztreseno brskam po omari. “Pa kaj ti je?” me je kmalu vprašala. Zavzdihnila sem. “Petek je. In jutri je sobota.”
“In?” me je zmedeno pogledala.
“Jutri je sobota. SOBOTA sobota.”
“Ahaaaa. Dobiš se z Maxom!” se je končno spomnila. Prikimala sem in se vrnila k iskanju popolne obleke.
“Pa si že videla novo hišo? Saj veš, na Floridi?”
“Ja ravno včeraj smo bili tam. Danes zjutraj smo prišli.”
Začudeno me je pogledala. “Resno?”
Pogledala sem jo in zavila z očmi. “Hecala sem se.” Hana je prikimala.
“No, jo pa bomo ŠLI pogledat. Med jesenskimi počitnicami.” sem ji govorila, medtem, ko sem si ogledovala majico in hlače, ki so mi prišle pod roke. “Ampak takrat je tvoj rojstni dan!” je vsa zgrožena vzkliknila Hana.
“Ja.” sem rekla “Pa?”
“No lahko bi imela zabavo aveš…”
“Zabavo? A ni tako da imaš zabave tam okoli do petega razreda, v srednji pa pač greš v klub? Mi smo vmes. Kakšno zabavo naj bi imeli? Rečem mami, da kupi klubučke?” sem ji razdraženo odgovorila.
“Ti pa SI živčna. Ampak no hotela sem reči takšno zabavo samo, da bi se malo družili aveš…”
“Oprosti, ker se tako obnašam, samo res me skrbi kako bo jutri. In no mogoče bi lahko imela to ‘zabavo’ dan preden gremo, kaj praviš?”
“Ja!” je bila navdušena Hana. “Lahko bi kar začeli planirat!” Zmajala sem z glavo in se zasmejala. “Za to bo še čas.” Hana se je spet posvetila vrtenju na stolu, jaz pa iskanju. “Okej!” sem čez nekaj časa zmagovalno vzkliknila. “Našla sem POPOLNO obleko.” Hana je vstala s stola in prišla so mene. “Res… Res je popolna.” je izdihnila. Bila je bela oblekica z rumenim pasom. Na njej so bile majhne rožice. Izgledalo je kot, da bi jih kdo potresel na obleko. “No, zdaj, ko si končno izbrala obleko, greva kotalkat na igrišče? No, jaz bom vzela rolarje.” je rekla Hana. Prikimala sem. Stekli sva po stopnicah navzdol in pograbila sem svoje kotalke. Bile so črne z rumenimi vezalkami. Kotalkala sem že dve leti. Sicer nisem trenirala, a sama sem se naučila že kar nekaj trikov. Kotalkala sem skoraj vsak dan, ampak ne na našem dvorišču saj je bilo poševno. Vedno sem kotalkala na igrišču zraven šole. Torej sva s Hano skočili do njene hiše, da je vzela svoje rolarje in se odpravili proti igrišču. Igrišče je bilo oddaljeni slabih pet minut, zato ni trajalo dolgo, da sva prišli tja. Na klopci poleg igrišča sva si obuli kotalke. Zavrtela sem se in med obratom poskočila. Večino trikov, ki jih delam s kotalkami, sem se naučila na drsanju. Drsam pozimi, kotalkam preostanek leta. Nevem kaj mi je ljubše. Preprosto ne bi se mogla odločiti. Kotalkali sva dobro uro, nato pa sva se morali odpraviti, saj mi je mami sporočila naj pridem na večerjo. Ko sem prišla domov je bil naš pes Toby presrečen, da me vidi. Seveda sem ga takoj začela božati in objemati. Njega sem imela rada bolj kot vse na svetu. Poleg Hane je bil moj najboljši prijatelj. Le, da sem zanj vedela, da bo vedno ob meni. S tem sem mislila tudi na Floridi. Sprva ga je mami hotela pustiti pri babici. Rekla sem ji, da tega ne bom dovolila in da jaz ne grem, če ne gre on. Je majhne pasme. Ravno prav velik je za v moje naročje. Večer sem preživela z gledanjem serije Pretty Little Liars (Ljubke Male Lažnivke). Nanizanka s katero sem OBSEDENA. Sanjala sem o Maxu. In o Floridi. Sanjala sem, da je šel z mano. Naslednji dan sem se zbudila zgodaj. Cel dan sem živcirala o zmenku z Maxom. Pripravjala sem se najmanj dve uri. Ko je bila ura petnajst do treh, sem se odpravila. Nisem hotela biti pozna. Pred slašičarno me je že čakal Max. Pozdravila sva se in govorila stvari kot ‘Kako si kaj? Lep dan ane?…’ in tako naprej. “A greva torej noter?” sem vprašala. Zmajal je z glavo. “Nekaj bi ti rad pokazal.” se mi je nasmehnil. Spet s tistim čarobnim nasmehom. Pomignil mi je z roko in sledila sem mu. Odpravila sva se po ulici navzdol, ko mu je zazvonil telefon.Bilo je sporočilo. Obraz mu je prebledel. “Moram iti.” je zamrmral in stekel. “Max, počakaj!” sem zaklicala za njim, vendar me ni slišal. Stekla sem za njim. Hotela sem vedeti kaj se je zgodilo. Hotela sem mu pomagati prišla sem do prehoda, a nisem pogledala okoli. Samo tekla sem. Tekla in ga poskušala dohiteti. Tekla čez cesto. Zaslišala sem hrup in se obrnila. Bil je avto, ki se mi je približeval z veliko hitrostjo. Nisem se imela časa umakniti. Slišala sem nekoga vpiti moje ime. “Julia!” Mislim, da je bil Max. Avto je zadel vame in poletela sem čez cesto. Zatisnila sem oči in z vso silo priletela ob beton. Začutila sem bolečino povsod po telesu, še posebej v glavi. Odprla sem oči in videla Maxa, ki je tekel. Tekel je proti meni. Zaprla sem oči.

Upam, da vam je bilo všeč! Povejte mi če hočete prebrati tudi naslednji del. Če je odgovor ja, ga bom mislim, da objavila jutri. Imam dovolj časa za pisanje saj sem zbolela in nimam ničesar za počet poleg gledanja PLL (Pretty Little Liars). Uživajte!

0
0

Fulll dobr nadaljuj

0
0

Ja nadaljuj 😉

0
0

Kaj mate vsi zaj neko foro s kotalkami?

0
0

Hvala vsem! In Vikky, jaz nimam nobene ‘fore’ s kotalkami. Jaz kotalkam že tri leta in pač zelo rada kotalkam zato sem to vključila v zgodbo.

0
0

Fullll dobra zgodba!!!
Upam da jutri pride nou del ♡

0
0

ja

0
0

Jutri pride nov del.

0
0

Ja, meni je fuk dobr! 😀

0
0

Ja, meni je ful dobr! 😀

0
0

Oo kul, nujno jutri objavi nov del. Super je! 🙂

Prikazujem 10 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*