0
0

Daniel
Je prekljinjal svojo mamo, če ga ne bi držala v izolaciji od sveta. Če bi ga učila, da so ljudje tako zahrbtini, bi bil zdajlje nekje na varnem. Kakorkoli, Dan ni imel take sreče. Ni mogel verjeti, da je že prvi dan izven zavetja zataval naravnost v past.
Počutil se jr tako nemumnega. Le zakaj ji je izdal svoje ime? Naslednjič bo moral biti bolj pazliv. Zato si je zadal nekaj novih preživetvenih pravil:
1. Ne zaupaj puncam
2. Ne pij iz neznančevega kozarca
3. Ostani buden.

Zdaj je bil spet na begu, veter je bičal njegov obraz in začelo je snežiti. Tekel je že četrtino ure in noge so se mu že šibile pod telesom. Uspavalo je počasi prenehalo delovati a je njegovo telo hrepenelo po počitku.
Nadaljeval je svojo pot proti rezervni bazi, kjer je njegova mama hranila zaloge. Vedel je kje se nahaja in kako priti v notranjost a sam še nikoli ni bil tam. Samo še nekaj ulic, si je mislil a v spominu je imel narisan zemljevid, na katerem je vse izgledalo tako blizu. Tukaj zavij in še enkrat čez petdeset metrov, blizu je bil. Ulica se je kmalu zožila na zono za pešce in kmalu še toliko, da bi se lahko z rokama dotaknil stavb, ki so se stiskale skupaj. Končno je prišel do naslova, katerega je imel napisanega na beležnik.

Dan je brez težav vsopil v ogrevan prostor, napolnjen z različnimi omarami. Od tam je vodilo nekaj hodnikov, ki so ga močno spominjali na domače zavetje. Sprehodil se je po prostoru in z svetilko beležnika pregledal omare. Potem pa se je odpravil proti prvemu hodniku, nakar je nekaj počilo. Kot odmev je zaslišal par glasov, človeških glasov. Dan ni bil sam. Zgrabila ga je panika, tu bi moralo biti varno, zakaj so potem v bazi še drugi ljudje. Dan je v glavi spisal celo zbirko negativnih scenarijev, med katerimi se mu je najhujši zdel ta, da so redarji že odkrili njegovo lokacijo, ga celo prehiteli na poti do cilja. Upal je da se moti. Počasi se je premaknil proti hodniku a kmalu ugotovil, da se mu osebi pribljižujeta, zato se je skril v najbližjo omaro. Soba naenkrat ni bila več prazna.
“Magnus! Da se mi takoj prikažeš tukaj!” je zavpila ne ženska, najstnica. “Kaj sem ti rekla, da ne puščaj oblačil v predprostoru. Kako si nemaren.” Dan se je spomnil, da je jakno odložil na zabojnik z zelenjavo. Kako neumno.
“Nisem bil jaz, sestrica. Pomiri se.” je odgovoril fant, nič starejši od Dana. Tadva že nista redarja, si je mislil a si še vedno ni upal stopiti z omare.
“Ne igraj se z mano, čene te bom… Čakaj malo. Si kaj slišal?”
“Ne.” Ji je odgovoril fant.
“Prepričana sem, da sem…” že preden je uspela dokončati poved, so se vrata omare v kateri se je skrival Dan na stežaj odprla. “No, no, no. Pa mogoče le nisi bil ti Magnus. Poglej ga kako je premočen.” Dan je moral pomežikniti, da se je navadil na svetlobo v prej temni sobi. Pred njim je stala visoka in kar malo presuha najstnica. Bila je lepa a njen obraz je kazila dolga bela brazgotina, ki je potekala od levega ušesa pa vse do rožnatih ustnic. Za njo je stal nižji temnolasi fant.
“No, sem ti rekel da nisem bil jaz.” je pristavil Magnus.
Dekle se je obrnilo proti Danu in ga ogovorila. “No ja predvidevam, da smo tukaj z istim razlogom.”
Dan je končno našel besede. “Saj to je rezervna baza kajne?”
“Je je. Torej tudi ti bežiš?” je odgovoril fant.
“Tako nekako. Vidva tudi? Kdo sploh sta?” Dan je imel veliko vprašanj, na katera je želel odgovore. Neznanca v bazi sta ga rahlo pretresla. Ali jima lahko zaupa?
“Jaz sem Donja in tale štor za mano je Magnus. Mislim jaz sem sem prišla pred nekaj meseci, on pa približno dva tedna za mano. Res upam da boš ti kaj boljša družba.” Donja je govorila zelo hitro in Dan je zasledil kanček britanskega naglasa.
“Dobrodošel v bazi, bratec.”

________________________
Tako tukaj je nadaljevanje, upam da vam je všeč (če sploh kdo bere) tako, Dan je zdaj v bazi in upa da bo tam kolikor toliko varen. Donja in Magnus sta na podobnem položaju kot Dan, Redarji ju iščejo, saj sta otroka zamaskiranih. Več o njiju v nadaljevanju. Če bo nadaljevanje… Ne vem. Prosim da komentirate če preberete, da sploh vem ali je ok.

0
0

Piši dalje

0
0

Pa nadaljuj ti ne se ozira na druge. Tudi če nebo nihče komentiral verjemi da jih dosti prebere

0
0

Nadaljuj.

Prikazujem 3 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*