0
0

Hey
Jaz sem razmišljala, da bi začela pisati zgodbo ampak nisem prepričana če naj jo.
Mi lahko prosim poveste kako se vam zdi to:

Živijo!!!
Moje ime je Nora. Sem 14 letna punca, ki še zdaleč ni normalna. Moje življenje je izjemno čudaško. Tukaj so razlogi:
1. Moja starša veliko delata in ju včasih ni domov po cele tedne. Skoraj nič se ne vidimo, tako da moram sama skrbeti z vse,
2. V šoli me vsi iz neznanega razloga ne marajo,
3. Imam eno veliko skrivnost za katero ne ve nihče.

Glede moje skrivnosti: vse se je začelo lepega sončnega jesenskega dne. Takrat sem bila stara šele 10 let. Šla sem na sprehod. Odločila sem se, da grem mimo ograde kjer se je po navadi pasel zelo lep konj. Bil je čudovite črne barve. Čisto cel črn. Star okoli 5 let. Ko sem prišla do ograde je konj bil na drugi strani (pri izhodu iz ograde). Začudila sem se. Naenkrat sem videla, da je iz hiše zraven prišel konjev lastnik.
Odprl je ogrado in pustil, da je konj stopil ven. Takoj po tem, ko je konj stopil ven, ga je lastnik udaril z bičem. Konje se je prestrašil in panično stekel proti gozdu. Njegov lastnik je nato zaprl ogrado se usedel v avto, se odpeljal in nikoli več se vrnil.
Nekaj časa sem še gledala v smer v katero je odgalopiral konj, nato pa brez pomisleka stekla za njim. Po pol ure teka sem se ustavila in prisluhnila. Slišala sem topotanje kopit. Stekla sem v tisto smer in zagledala tega konja. Počasi sem stopila do njega in nezaupljivo se mi je približal. Počasi sem iztegnila roko, on pa se je dregnil ob njo. Počasi sem ga začela božati.
Naenkrat sem za njim zagledala staro zapuščeno lopo. Bila je kar prostorna in znotraj je bilo nekaj sena. Vrata sem odprla na stežaj in konj je šel vanjo. Izgledal je še kar srečno. Tam je bilo tudi korito za vodo. Zadaj je bila celo cev za vodo z napeljanim vodovodom.
Odločila sem se, da bom konju dala ime. Po krajšem premisleku sem se odločila, da mu dam ime Justin. Tako sem Justinu dala malo vode in hrane. Pri njem sem ostala do večera. Med tem sem se opogumila in ga celo zajahala. Iz vrvice, ki sem jo našla sem naredila nekaj podobnega uzdi, da sem ga lahko usmerjala.

Tako so minila 3 leta. Z Justinom sva postala odlična prijatelja in sedaj ga jaham že v galopu. Še vedno prebiva v tisti lopi v kateri je prav srečen. Seveda pa ima odprta vrata, da lahko kadarkoli odide. Vsak dan sem hodila k njemu dokler ne pridemo do današnjega dne.

Ravno sem bila napoti do njega, ko je nekaj švignilo mimo mene s tako silo, da sem padla po tleh. Ozrla sem se okoli sebe a nikjer nisem videla ničesar.

0
0

Zlo dobra zgodba….NEXT

0
0

To je res super! Pisanje ti gre zelo dobro od rok.
Prav zanima me kaj se bo zgodilo! Haha 😉

0
0

Res vam hvala. Jutri bom napisala nov del in upam, da vam bo všeč

0
0

Dobra zgodba!! SUPER!! 😀

0
0

The best

0
0

Daleč najboljše pišeš. Ne ponavljaš besed, malo napak in kar zanimiva zgodba. Perfect.

0
0

Aja mimogrede zgodbi je naslov Sreča v nesreči.

Prikazujem 7 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*