0
0

Hey!
Hvala vam za vse komentarje.
Tukaj je nov del. Upam, da vam bo všeč.

»Kaj pa se je tebi zgodilo?« sem jo vprašala. »Nič, nič. Vse je v redu« je odgovorila po kratkem premisleku. »Si prepričana?« sem bila še dalje radovedna. »Ja! V redu sem!« je rekla malce glasneje.
Medtem, ko je govorila, da je v redu so se ji v očeh pojavile solze. Stekla je ven. Zaskrbelo me je zanjo zato sem stekla za njo.
Našla sem jo zunaj. Bila je pred šolo. Sedela je na leseni klopci. Ko sem jo zagledala sem stekla k njej ter sedla zraven.
»Hej, a si prepričana, da si v redu« sem jo vprašala z prijaznim glasom. »Ne« je rekla in začela jokati. »Povej mi kaj je narobe« sem rekla. »Sta dve stvari« je začela. »Moja starša sta dobila novo službo. Delata od petih zjutraj do desetih zvečer. Videli se bomo še manj kot se že«. »Ampak ne zgleda kot, da bi te to motilo« sem rekla. »Saj me ne« je zavzdihnila Jade. »No kaj pa je potem?« sem vprašala. »Res bi ti rada povedala. Res! Ampak me zagotovo ne bi razumela« je rekla. »Daj povej. Vse bo v redu« sem poskušala. »Oprosti. To je največja skrivnost, ki sem jo kadarkoli imela. Ali ti nimaš skrivnosti?« mi je odgovorila Jade.
Ravno sem ji že želela odgovoriti, da ne, pa sem se spomnila na Justina. Čeprav je Jade super ji za Justina za enkrat še ne nameravam povedati.
»Oprosti« sem se ji opravičila. »Je že kul« je rekla. »Res?« sem vprašala. »Ja. Pridi greva v razred. Pouk se bo začel.« mi je odgovorila.
Tako sva odšli v razred. V naslednji uri smo že dobili popravljene teste. Pisala sem 2!!!
Čeprav sem rekla, da mi je vseeno za ocene tega nisem mislila resno. Začela sem jokati. Vsi so se norčevali iz mene in vame metali papirčke do konca pouka. Jade je bila edina, ki me je takrat tolažila.
Naslednjo uro smo imeli kosilo potem pa prosto. Šla sem na WC, da bi si iz las spravila papirčke. Jade mi je še vedno govorila kako je to samo ena ocena in da ne rabim skrbet.
Naenkrat mi je bilo dovolj.
»Jade?« sem rekla. »Ja?« je previdno vprašala. »Ali znaš obdržati skrivnost« sem jo vprašala in na ustnicah se mi je pojavil skrivnostni nasmeh. »Seveda« je odločno rekla. »Pojdi po čevlje. Na sprehod greva«sem dejala.
Ko sva se pripravili sva odšli. V bistvu sva tekli. Vse do gozda kjer je bil Justin. Medtem nisva govorili.
Ko sva bili že zelo blizu lope me je Jade vprašala zakaj sva tukaj. Odgovorila sem ji naj počaka pa bo že videla. Ko sem pogledala v lopo Justina ni bilo. Predvidevala sem, da se je najbrž šel le sprehodit.
Naenkrat sva zaslišali topot kopit. Po travniku je galopiral rjav konj. Bil je enak kot tisti, ki sem ga videla zadnjič. Prigaopiral je do naju. Malce radovedno me je gledal. Nato se je obrnil in odšel do Jade. Podrgnil se je ob njeno glavo. Izgledal je res ljubko.
»Jade ali poznaš tega konja?« sem previdno vprašala. »Ne. Prvič ga vidim« se je zlagala. »Res?« sem dvomila. »No prav. Ti razložim« se je vdala.
Ravno, ko je želela začeti govoriti se je zraven mene pojavil Justin. Globoko sem zavzdihnila in Jade povedala vse od začetka. Kako sem Justina našla, kako sem skrbela zanj… vse.
Potem sem jo še enkrat vprašala kaj je z rjavim konjem. Tudi ona je povedala celo zgodbo. Vse se je dogajalo podobno kot pri meni. Omenila je tudi, da je on ta druga stvar, za katero jo skrbi. Ne ve kam naj ga nastani. Rekla sem ji, da glede na to, da se z mojim konjem razumeta lahko biva v njegovi lopi saj je dovolj velika za oba.
Ko je končala se je rahlo nasmehnila. Tudi jaz sem se nasmehnila.
»No torej zdaj veš vse« je čez čas rekla Jade. »Ne še čisto vsega« sem rekla. »Kako je ime konju?«. »Jace« je rekla. »Tvojemu?«. »Justin« sem odgovorila.
Nekaj časa je bilo še vse tiho. Nato pa sem predlagala, če greva jahat. Jade se je strinjala. Bila je zelo dobra jahačica in tudi ona je jahala brez sedla.
V šoli tako ali tako ni bilo več pouka zato sva ostale tam še cel dan. Okoli šestih zvečer sva šle domov. Jade je rekla, da me pospremi do moje hiše.
Ko sva prišli je pred vhodom čakala policija. Sploh se nama ni sanjalo kaj se dogaja. Eden od policistov je pristopil k meni.
»Kako ti je ime deklica?« je vprašal.
»Ne rabite me klicati deklica. 14 sem stara. Ime mi je Nora«.
»Pa prijateljici?«
»Jade«
»Imam slabe novice za vaju« je rekel.
»Kaj je narobe?« sva z Jade vprašali istočasno.
»Ne vem kako naj vama to povem, ampak vajini starši so umrli. Iskreno nam je žal« je rekel policist.
»Kako prosim?« sem rekla v šoku.
»Nora. Tam kjer delajo tvoji starši. V pisarno so pridivjali neki teroristi. Ubili so skoraj polovico zaposlenih« je dejal policist.
Nič nisem mogla reči. Samo stala sem na miru. Nisem vedela kaj naj rečem.
»In moji starši?« je vsa panična vprašala Jade.
»Prometna nesreča na avtocesti. Nekdo se je peljal v napačno smer in trčil v vozilo tvojih staršev. Nihče ni preživel« ji je odgovoril.
Čez kakšnih 10 minut so policisti odšli. Rekli so, da bo za naju kmalu poskrbljeno in da bova kmalu dobili nov dom.
Jaz sem še vedno stala na istem mestu in bila v šoku. Jade pa je jokala. Nato sem začela jokati še jaz. Čez eno uro sva se malo pomirili in globoko vdihnili. Jade je rekla, da bo ostala pri meni. Nisem ji ugovarjala.

Tudi ta del je precej dolg. 😀

0
0

A ne vidite da se to spleta enako obe konja obe dead starši…
Full super zgodba moja najljubša

0
0

Nadaljuj ker me zanima kaj se bo zgodilo z dekletoma iz zgodbe!! Kumi cakam nou del!!!!!!!!!

0
0

Nadaljuj

0
0

Saj vsaki dan ziher vsaj tisoč ljudi umre. To tu je blo tako zlobno naključje.

0
0

Zelo dobro kot vedno ampak pač ne morejo kr od obedvih starši naenkrat umret. Drugače je pa zlo dobr

0
0

Meni je tvoja zgodba zelo všeč! Je tudi zelo zanimiva. Mogoče je malo pretirano da so se starši najprej odselili kar brez nje potem pa umrli… A saj razumem da jih nisi potrebovala v svoji zgodbi. Komaj čakam nov del in res dobro pišeš!

Prikazujem 6 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*