PP_dec

Besedilo: Jana Zirkelach

Razred niso samo prostor, klopi, stoli, mize in tabla, ampak so predvsem ljudje, ki se jim reče sošolci. No, seveda so tudi učitelji, ampak ti niso tako pomembni za to, ali se v razredu počutiš dobro ali ne. Čeprav je tudi z njimi kar nekaj težav, so te bistveno manjše kot s sošolci. Vsaj če sklepam po pismih, ki jih pošiljate.

S sošolci deliš osnovnošolsko usodo, dobre in slabe stvari, s katerimi odraščaš, stiske z učitelji in testi; z njimi se zafrkavaš med odmori in si na sploh zelo povezan.

Sliši se lepo! Žal pa ni vedno tako. V večjih skupinah ljudi se namreč rado dogaja marsikaj in vse pač ni vedno prijetno, ravno nasprotno.

Skupine in skupinice

Normalno je, da velika skupina ljudi ne more ves čas tičati skupaj. In normalno je, da si tudi vsi v razredu med seboj niste najbolj podobni in najbliže. Z nekaterimi se razumeš boljše, z drugimi slabše. Nekateri so ti podobni bolj, drugi manj. Normalno je tudi, da ti gre kdo tudi na živce zaradi teh ali onih lastnosti. In normalno je, da se razred razdeli v večje ali manjše skupinice, ki so v nižjih razredih po navadi sestavljene samo iz fantov ali deklet, v višjih pa so takšne skupine lahko tudi mešane.

Do sem vse lepo in prav. A nemalokrat je tako, da se med skupinami začnejo trenja, zbadanje in še kaj bolj neprijetnega.

Dekliške skupine

Dekliške skupinice so znane po tem, da so med sabo malo zlobne in precej opravljive. Drugačne od sebe zbadajo, vsakodnevno dogajanje pa ocenjujejo s primesmi hudobnega opravljanja. Poznate to? Nič novega, kajne. A le zakaj je to treba? Lepo je imeti bližnje prijateljice in z njimi uživati – toda ali je potem res nujno, da se vtikamo v druge in jih zasmehujemo, se norčujemo iz njih ali jim celo privoščimo nesrečo? Zakaj ljudje to tako radi počnemo? Kajti pri odraslih ni prav nič drugače, le da je morda malo ovito v celofan.

Zakaj?

Nekateri ljudje so hecna bitja. Nekje v sebi niso čisto prepričani vase, in če se naslajajo nad napakami drugih, se jim morda zdi, da so boljši in njihov občutek samozavesti se poveča. Občutek, da si boljši,  je nekaterim pač potreben kot kruh.

Zavist

Ker nam je mati narava za začimbo med človeške lastnosti navrgla še zavist, pa je v tej družbi, kjer tako zelo radi tekmujemo, kdo bo boljši, še toliko slabše, če smo kar naprej nekomu nekaj »fouš«. In iz »foušarije« počnemo marsikaj grdega. In potem še tista tekma: kdo je najlepši, kdo najuspešnejši in kje sem v tej igri jaz – se temu približujem ali oddaljujem? Sem razredna faca ali luzer? Me imajo vrstniki nasprotnega spola radi ali ne? Sem med privlačnimi ali ne?

Štosi na račun drugega

Uh, koliko težkih kombinacij in koliko zapletov nam povzročajo vse te ambicije in želje. Ena od metod, kako si pridobiš pozornost, so tudi šale na račun drugih. V bistvu gre le zato, da se opazi vaš smisel za humor, da ste opaženi, ne vprašate pa se, kako zelo lahko nekoga s tem prizadenete. Na to pozabite. In tako se potem razvijejo razredne zdrahe. Skupine in skupinice se norčujejo druga iz druge, si nagajajo, se spotikajo ob drugačne navade, način govorjenja, način oblačenja in še česa.  Počasi postanejo kot vojske različnih držav, druga proti drugi, na bojnih okopih, stanje se slabša, prepadi so čedalje večji. In kot je za vojne značilno, se vojaki s čedalje večjo sovražno strastjo bojujejo drug proti drugemu. Dokler … dokler nekdo tega ne zaustavi. In ne skliče mirovnih poganjanj. Ne poseže vmes.

Vojne pri fantih

Ko sem kot psihologinja delala v šoli, so me velikokrat poklicali na razredno mirovno misijo. Največkrat so hude, prave žlehtnobne vojne bile med dekleti. Ki so tlele in se niso ustavile. Fantje so drugače obračunali med sabo. Njihova vojna se je končala s kakšnim pretepom, razkazovanjem mišic in končni rezultat je bil, da se je reč z nekaj praskami in buškami pomirila. Tudi zato, ker so bile praske vidne že od daleč in smo odrasli to prej opazili, posegli vmes, pripravili sovražne strani, da so se pogovorile, zrahljale svoje zamere in si odpustile. In veste kaj? Vsem je odleglo, nihče v bistvu v takšnih vojnah ni užival. Vsi so si po tihem želeli, da bi se končalo. In zamere so bile prav neumne, brez podlage, sestavljene iz drobnih nepomembnih malenkosti, celo nesporazumov.

Vojne pri dekletih

Pri dekletih pa je bilo drugače. Hujše, čeprav ni bilo nobenega tepeža, prask in bušk. Ampak hudobija, laži, spletkarjenje, opravljanje, zbadanje … Po žensko pač. Pa tudi dekletom, vsaj večini od njih, ni bilo na koncu prav nič prijetno. V svojih vlogah niso več uživale. Sprtost med skupinami je bila dušeča in moteča. V razredu, ki je bil poln zdrah in sporov, ni bilo nikomur več prijetno. Vsi bi si želeli drugačen razred. In kako zdaj razplesti ta vozel? Če bi ga samo presekali, bi bilo preveč boleče. Treba ga je bilo počasi in vztrajno razplesti.  Razčistiti zamere, pa če so bile še iz vrtca. Ugotoviti, da so bile grdobije trapaste, da so izvirale iz maščevanja, ki ni imelo prave podlage, da so bili razlogi včasih privlečeni za lase ali plod nerazumevanja.  Predvsem pa odgnati tihe zamere, ki se nikoli niso razčistile.

Razredni  mešetar

Saj veste tisto, da ti je še do včeraj najboljša prijateljica obrnila hrbet, se nehala družiti s tabo in si izbrala novo prijateljico, tebe pa ignorirala ali še hujše, zasmehovala. Le zakaj? Če se ne pogovorite, nikoli ne boste vedeli. Če ne vržete  vseh kart na mizo, bi rekli odrasli, ne boste nikoli ugotovili, kaj je vzrok. Seveda se tudi zgodi, da se človek naveže na nekoga, ki si tega ne zasluži, ki ni iz prave snovi za prijatelja in ki je pogosto vzrok za mešanje razrednih štren. Takemu se pač ne sme omogočiti, da mu uspe razredno sovraštvo. Če sošolci ne nasedejo njegovim spletkam, se bo počasi umaknil, ker mu na tem terenu pač ne uspeva.

Dirigent razreda

Za to, da se neka skupina razume, da dobro sodeluje, da vse teče tako, kot je treba, je »kriv« vodja. Vsaka večja skupina mora imeti vodjo, tako smo ljudje narejeni. In ta vodja vse svoje člane usmerja, se pogovori, ko se začnejo trenja, posluša, ko se zgodi kakšna krivica, zna svetovati in ublažiti prepir. Tako kot v službi potrebujemo dobrega šefa, v družini mamo in očeta, potrebujemo v razredu razrednika. Nekoga, ki opazuje, kako njegova skupina deluje, in jo zna usmerjati. Hja, pa smo našli krivca za nesoglasja v razredu, boste rekli. Seveda, ampak v življenju je tako, da en sam človek brez sodelovanja drugih ne more nič. Dirigent je lahko še tako dober, ampak če orkester slabo igra, bo koncert zanič. Za razredno slogo se morate tako potruditi vsi. Odplakniti s sebe zavist in nezdravo tekmovanje, povečati strpnost in poslušati drug drugega, se vživeti tudi v tiste posameznike, ki so drugačni od vas, in jih skušati razumeti. Jah, pot do uspeha nikoli ni najlažja.

Kaj lahko storiš sam/a?

Zgodi pa se, da razred nima ustreznega razrednika, da se pravzaprav nihče od odraslih nič kaj dosti ne zmeni za to, da je vzdušje v razredu slabo. In kaj lahko storite vi sami?  Brez pomoči odraslih? Kaj bi jaz, na primer, naredila na vašem mestu? Najbolj opravljivo in zlobno skupino bi opozorila, da je to, kar počnejo, nesprejemljivo. Na glas bi povedala, da me takšno stanje v razredu moti. Da ni nikomur prijetno, če se kar naprej zafrkavate drug iz drugega in se ne marate. Da bi mogoče lahko za začetek kaj skupaj naredili. Nekaj, kar bo dobro za ves razred. Včasih smo skupaj zbirali papir za končni izlet, zdaj pa se lahko lotite česa drugega.  Poskusila bi se družiti z vsemi v razredu, tudi tistim, ki niso med najbolj priljubljenimi, bi namenila pozornost.  Na glas bi povedala tisto, kar si mislim o opravljanju in hudobijah. Najbolj glasnim in zdraharskim posameznikom bi dala vedeti, da so škodljivi in nesramni in da to slabo vpliva na razred.  Kot vedno, v vsaki moreči situaciji v življenju je najslabše ostati tiho, se umikati, po tihem trpeti in ničesar ne storiti. Akcija je tista, ki lahko kaj spremeni. In če vse to ne bi zaleglo, bi poiskala nekoga na šoli, ki je vreden zaupanja, mu razložila težavo in ga prosila, ali lahko pomaga. Torej – usodo je treba vzeti v svoje roke in ukrepati.

Objavljeno v Pilu, december 2016