intervju julij

Besedilo: Jana Zirkelbach

Lara je zanimiv človek, dejavna na različnih področjih, ima ogromno talentov, zato počne tudi ogromno svari. V zadnjem času se nam je prikupila v vlogi prisrčne Šantal v Usodnem vinu.

 Pilovci te poznajo predvsem po vlogi Šantal iz Usodnega vina. Kakšna je Lara v primerjavi s Šantal?

Lara je Šantal kar malo podobna … Vsekakor sva obe zgovorni, odkriti, dobrosrčni, temperamentni, čustveni. In radi pomagava ljudem. No, okusa za oblačenje nimava istega pa tudi »profesije« ne, hahahaha! Sicer so me pa kar dobro izbrali za to vlogo. Šantal sem imela rada. Bila je malo svoja, a vedno pozitivna. Je pa Lara tudi večna upornica, včasih brez razloga, zdaj pa z razlogom.

Kot Šantal si velika osvajalka moških src. Je tako tudi v resnici?

Hja, to bi pa morali kar moške vprašati. 🙂 Je pa res, da dobivam veliko komplimentov in tudi nespodobnih sporočil in povabil. Prepoznavnost ima vedno dve plati …

Kaj misliš, zakaj mladi tako radi gledajo Usodno vino?

Mislim, da bodo sami najbolje na to odgovorili. Res pa je, da je zgodba zelo dobro zasnovana, da je veliko zapletov in nepredvidljivosti, ljubezni take in drugačne in vse to so zgodbe naših življenj. Morda vidijo kaj, kar še ne poznajo, a jih zanima. Vsekakor pa je scenarij res tak, da te drži v napetosti. Verjamem tudi, da je ljudem všeč, ker je nadaljevanka posneta z našimi igralci, ki nas lahko srečajo tudi v vsakdanjem življenju, in tudi to ima svoj čar.

Je bilo snemanje naporno? Kako si usklajevala svoje delovne obveznosti do gledališča v Kopru, kjer si zaposlena, in  snemanje nadaljevanke?

Najprej naj povem, da nisem zaposlena v Kopru, ampak sem že deveto leto samozaposlena v kulturi. Prej pa sem bila zaposlena enajst let v gledališču v Novi Gorici, gostovala sem pa tudi že drugje, tudi v Beogradu. Je pa res, da sem v gledališču Koper eno leto nadomeščala kolegico na porodniški in potem še nekaj časa delala tam, a kot gostja.

Snemanje je bilo kar naporno, še posebej, ko se je začenjalo ob petih zjutraj. Ker sem bolj nočna ptica, sem imela kar probleme, vendar je bila ekipa tako sijajna, profesionalna in vedno dobre volje, da mi nikakor ni bilo težko. Včasih je bilo treba posneti v enem dnevu ogromno prizorov in je bilo tudi zahtevno, a kot rečeno, vedno prijetno. Veliko smo se tudi presmejali. Zaradi komičnosti prizorov ali pa zaradi naših napak, ki smo jih kdaj naredili, kot na primer narobe povedali tekst, ga pozabili, pa obnemeli ali ko se je recimo zrušila postelja, ko sva se z Goranom (Jernej Čampelj) ulegla vanjo, da bomo začeli snemati prizor. Pa je bilo smeha. 😉

Poleg igralskega poklica imaš še mnogo talentov. Si tudi odlična pevka šansonov. Kdaj si se začela ukvarjati s petjem in kaj počneš v zvezi s tem v zadnjem času? Je na vidiku kakšen nov album?

Peti sem začela že v otroštvu, v šoli, z očetom in staro mamo. Glasba me je vedno spremljala, končala sem tudi nižjo glasbeno šolo za klavir pa eno leto srednje za solo petje pri Nadi Žgur, potem sem se malo učila petja še pri Matjažu Robavsu ( Eroika) in Darji Švajger. Izdala sem že dva CD-ja – Pred vami stojim gola (kar seveda ne gre vzeti dobesedno, 🙂 saj golota pomeni iskrenost) in Na kožo zapisane zgodbe (tu sem uglasbila pesmi Ferija Lainščka), zdaj pa pripravljam tretjega z naslovom Kako diši svoboda, kakšne barve je mir? z istoimenskega koncerta, kjer prepevam pesmi sveta o nesmislu vojn in sovraštva in o pomenu miru, svobode, ljubezni, sožitja, sprejemanja, povezovanja in strpnosti.

Imaš to poletje v načrtu počitnice ali tudi kakšen pevski nastop?

Vsega po malo. Te dni imam še nekaj nastopov, tudi dobrodelnega za socialno ogrožene družine, potem nekako začnem počitnice, s tem, da imam v juliju in avgustu še nekaj pevskih nastopov, saj je poleti gledališče zaprto, koncerti in festivali pa so. Glede na to, da sem svobodnjakinja, moram delati, kadar se pojavijo ponudbe, in temu prilagajam življenje. Vedno pravim, da umetnost ni poklic, ampak način življenja. Ni služba, ampak poslanstvo.

Kje najraje preživljaš poletje?

Zelo rada potujem in odkrivam nove svetove ter s tem širim duha, a če je sezona prenaporna, grem najraje na morje, na otok brez avtov, kjer sem v naravi, miru in berem knjige. Da se umaknem od vsega in se res odpočijem.

Nisva se še dotaknili tvojih plesnih podvigov. Kaj vse si počela na področju plesa?

Rada imam glasbo in vse, kar je z njo povezano, tudi ples. Tudi plesati sem začela že majhna, najprej folkloro, ker je bilo to edino možno v Ajdovščini, v kateri sem bila rojena. Ko smo se preselili v Ljubljano, sem plesala jazz in tudi v plesni skupini Paradox. Kasneje sem se zaljubila v flamenko, potem pa še v  tango. Ko sem bila v Buenos Airesu, me je seveda očaral in sem takoj poiskala tečaj v Ljubljani. Ples je zame najljubši šport.

Katere pa so še tvoje »ljubezni« poleg igralstva, plesa in petja?

A ni to dovolj???? J Rada vrtnarim in sem v naravi. Vedno imam majhen vrtiček, tudi tu v Ljubljani. Zelo rada se družim s prijatelji, ker je prijateljstvo veliko več vredno kot materialne dobrine in je vlaganje vanj zame najbolj pomembno. Stvari grejo, prijateljstvo ostane. In mladim bi res rada rekla, da prijateljevanje na FB ne more odtehtati stika v živo in pravega druženja. Pišemo lahko marsikaj in fotkamo, a prava energija se čuti šele v živo. In človeka spoznamo, če se z njim družimo zares.

Ker počneš toliko reči, me zanima, kako ti uspe organizirati svoj dan? Kakšen je tipičen delovni dan Lare Jankovič?

Dan ni enak dnevu. In to ima svoj čar. Pa tudi svoj stres. A lepo je biti kot svobodnjak sam svoj gospodar. Je pa včasih tudi stresno, ker ne veš, ali boš imel dovolj dela in ali bo jutri zazvonil telefon s kako ponudbo. Ker sem hči učiteljice, bivšega vojaka in kasnejšega organizatorja na RTV SLO, mi lahko verjamete, da sta me dobro naučila organizirati življenje. Da lahko čim več narediš. Kot svobodnjakinja sem sama sebi tudi uprava in je že tu veliko dela. Sestanki, telefoni, dogovori, pošiljanje ponudb, organizacija nastopov, vse to, preden sploh stopim na oder. Ko vstanem, rada rečem, da »uradujem v pisarni«. 🙂 Nimam delovnega časa. Nekako sem vedno v pripravljenosti. Tudi med vikendom, če je treba. Tale kruh je včasih trd, a kljub vsemu prelep.

In kakšen bi bil najbolj  krasen dan?

Najbolj krasen dan bi bil, če bi imela že toliko dela, da mi ne bi bilo treba skrbeti za jutri in bi si lahko mirno in brez slabe vesti vzela čas zase. Tudi kakšen dan več. Sicer je pa zame krasen dan tudi, ko sem lahko s svojimi. Pa če so še kake živalce zraven, je pa sploh zdravilno!

Preskočiva v tvoja najstniška leta. Kakšna najstnica je bila Lara?

Uh, Lara je bila huda pubertetnica. Bila sem sicer zelo aktivna na Poljanah, kamor sem hodila, a tudi večna upornica. Veliko izvenšolskih dejavnosti, v šoli pa tudi kak cvek seveda. Ker se mi ni dalo učiti sproti in sem potem vedno popravljala. Tako da so bile moje ocene kar nekaj časa 1, 4, 1, 5 itd. 🙂 Seveda sem govorila, da zakaj moram biti pripravljena, ko profesorji hočejo, in da jaz se ne bom temu prilagajala in » fuck the system«, da mi oprostite. 🙂 No, na koncu sem ga le morala sprejeti, da sem končala šolo in sledila sanjam na AGRFT. Že od nekdaj sem si namreč želela postati igralka.

Si rada kakšno ušpičila? So imeli starši veliko dela s tabo?

Ah, kar naprej sem kaj »špičila« … Predvsem to, da se nisem redno učila in sem tudi rada malce »špricala« … Zato je imela mama kar veliko dela z opravičevanjem mojih izostankov. Mama vedno reče, da sem bila naporna za tri. 🙂 Bila sem bister, radoveden, temperamenten otrok, poln energije. Taki pa znajo biti tudi naporni, kajne? Po drugi strani sem pa veliko ustvarjala, pisala pesmi, spise za tekmovanja, hodila v dramsko šolo Barice Blenkuš, delala v predstavah na šoli, bila urednica šolskega glasila Mladi Poljanec itd.

Kaj si imela v šoli najraje in česa nisi marala?

Marala seveda nisem matematike in fizike, sicer pa je bil program super. Uživala sem v filozofiji, slovenščini, eno leto smo imeli celo arheologijo in je bilo noro! Te stvari me zelo zanimajo – stari svetovi. In všeč mi je bilo, da so v šoli spodbujali našo ustvarjalnost, da je bilo na šoli toliko dejavnosti in da so nam na podstrešju naredili večnamenski prostor za naše dejavnosti. Zelo pohvalno. Pa še to, da smo v atriju šole imeli koncerte in smo ga žurali skupaj s profesorji! To pa je bilo nekaj! 🙂

Katerega dogodka se najbolj spomniš iz šole?

Poleg koncertov se mi je zelo vtisnil v spomin večer, ki nam ga je po pouku organiziral profesor filozofije in smo gledali film o Pink Floydih The wall. In skrivaj pili pivo. Seveda nam je dovolil. 🙂 Prava faca!

Kaj pa ljubezen? Kako je bilo s tem? Koliko romantike in koliko trpljenja?

Oh, seveda. Romantične ljubezni … pisali smo si pisma, ni bilo še mobitelov, pa pesmi. Takrat sem se že urila v organiziranju in igranju, saj smo punce  delale cele scenarije, kako se bomo » naključno« srečale s fantom, ki nam je bil všeč. To je bila šele telenovela! Ampak je imelo svoj čar. Jaz sem zelo čustvena in sem takrat vse doživljala še z večjo intenziteto. Presanjarila sem dneve in noči in ni čudno, da je zmanjkalo časa za učenje!

Kaj bi položila na srce pilovcem? Kaj je res pomembno v njihovih letih?

Dragi pilovci! Srkajte življenje s polno paro in ga raziskujte. A verjemite mi, da se to ne bo zgodilo doma za računalnikom, na telefonih in FB-ju itd. Življenje je treba živeti! Pojdite ven! Življenje čaka na vas! Čakajo vas prostranost narave, čakajo vas pisani svetovi in vse lepote življenja. Čakajo vas priložnosti, čaka vas ljubezen, čakajo vas ljudje, ki jih morate spoznati, in kraji, ki jih morate odkriti! Berite knjige. Širijo obzorja in pomagajo razumeti življenje. Pojdite ven in se družite. Verjemite, prijatelji so največje bogastvo. In prava vrednost človeka se meri po tem, koliko pravih prijateljev ima in ne koliko denarja ima.

Radi se imejte!

Vaša Lara alias Šantal 🙂

Objavljeno v Pilu, julij 2017