justi_oktober

Čavči, moji kotičkarji. Najbrž se ne motim, če rečem, da ste se zdaj že dobro namestili v šolskih klopeh in da vam male sive celice ne delujejo več poletnopočitniško, ampak s polno paro. Zato vas ne bom več dražila s spomini na tople dolge brezskrbne dni. Konec oktobra pa kaj takšnega res ne bi bilo primerno. Temu bi rekli »dobrodošli nazaj v realni svet«. In v tem svetu je marsikaj zelo daleč od pravičnega in idealnega. No ja, nisem vam razkrila nič novega. Ampak hotela sem samo deliti z vami nekaj, kar me strašansko pekli. Saj veste, da so pred kratkim huda neurja prizadela  nekatere ameriške države (Teksas, Florida …). Bilo je nekaj mrtvih in strahotna škoda je nastala. Vse  televizije in drugi mediji so nenehno, dneve in dneve, iz ure v uro poročali, kako se premikata Irma in Harvy (tako je bilo hurikanoma ime) in kaj vse hudega sta  naredila. Vse lepo in prav. Ampak hkrati, v istem času so strahotna monsunska deževja v azijskih državah, v zelo revnih področjih  povzročila katastrofo v razsežnostih, ki so nam nedojemljive, umrlo je na tisoče in tisoče ljudi, milijoni so ostali brez skromnih hišk, živali, poljščin, pa so o tem poročali zgolj v kratkih vestičkah. Če si iz revne države in reven, potem ti za tragedijo pripada 12 televizijskih sekund, če si iz bogate in močne države, potem je takšna tragedija vredna ure in ure poročanja in takojšnje pomoči. In to je tisto, dragi moji, čemur se moramo upreti in kar moramo spremeniti. No, pa sem vam še jaz dala domačo nalogo.

Vaša Justi

 

Draga tetka Justi! Verjetno že veš, da si naj naj tetka, ampak zdaj te ne bom mučila s tem. Imam nekaj problemov:

  1. Sem žrtev spolnega nasilja. Fant iz šole, iz sosednjega razreda mi pogosto želi tipati prsi, mi ni všeč. Vedno se nekako izmuznem. Kaj naj naredim?
  2. Všeč mi je sošolec. Ne upam si narediti prvega koraka, ker sem sramežljiva. Mi lahko pomagaš?
  3. Imam veliko prijateljev in prijateljic, a tudi veliko zahrbtnikov, ki govorijo za mojim hrbtom grdo o meni. Kako naj odstranim te »golazni«?
  4. Želim, da v mojem imenu pozdraviš vso ekipo revije PIL in Šnofiju ter Pepci poveš, da ju imam zelo rada in da sta poleg moje psičke Zoje najbolj zabavna psička na svetu. Zavedaj se tudi tega, da te imam zeloooo rada in da si kot moja tretja babica, ker ti lahko zaupam najhujše probleme in da redno obiskujem tvojo rubriko. Vedno ko dobim nov izvod PIL-a prvo pogledam tvojo rubriko.

Prosila bi, da objavite moje pismo, saj sem potrebovala veliko časa in poguma, da sem objavila to pismo, ker sem zelooooooo sramežljiva in si drugače ne bi upala pisati tega pisma na PIL.

Hvala že vnaprej!

Zala, skoraj 12 let

Čavči, Zala!

Če je bilo, ko si mi pisala svoje pismo, »skoraj 12 let«, potem je najbrž zdaj, ko ti odgovarjam, tisti »skoraj« že odveč in si zdaj že »Zala, 12 let« in ti ob tej priložnosti želim vse najboljše. To bi ti lahko, namesto da teka za tvojimi prsmi, voščil tudi tisti iz paralelke, a ker fantu še ni čisto jasno, da NE pomeni NE, da je telo nedotakljivo in da je celo objem pravzaprav stvar obojestranskega sporazuma, in ker mu tega ne doma ne v šoli očitno še nihče ni razložil, mu bo pač treba »pomagati«.  Ti se boš iz »žrtve« spremenila v »učiteljico življenja«. Ko bo mladi mož spet imel željo, da bi se te dotikal, ne boš več bežala, ampak ga boš pogledala v oči in mu ostro povedala, da če se te samo dotakne, greš naravnost k razredničarki in ji poveš celo zgodbo. Če to ne bo pomagalo, mu zagrozi, da boš šla naravnost k ravnatelju, da boš nemudoma o tem, kar bi si mladenič rad privoščil, seznanila svoje in njegove starše in ne nazadnje nadlegovanje prijavila policiji, potem pa naj se oni ukvarjajo z njim. Mislim, da ga bo takoj prenehala zanimati anatomija tvojega telesa. Poglej, to kar sem ti predlagala, je opozorilo, grožnja, če pa se fantič tega ne bi ustrašil, potem pa je vse to treba tudi zares narediti. Brez strahu in brez sramu. Mnoga dekleta se na tej točki kar malce ustrašijo, češ, ja kaj pa bodo rekli, kaj si bodo mislili o meni … Iz žrtve se spremenijo v storilca. Halo! Počakaj malo! Poštar Geza bi rekel: To pa je tako, kot bi me na prehodu za pešce pri zelenem semaforju podrl avto, jaz pa bi se počutil krivega, češ, pa saj bi jaz lahko počakal na pločniku, saj mi ne bi bilo treba iti na zeleno, človeku se najbrž mudi, ko pa je v avtu …« Saj veš, da sem jaz eno sila strpno in razumevajoče bitje, ampak pri teh rečeh pa nimam ne strpnosti in ne razumevanja. Celo pri opravljivcih in zahrbtnežih sem lahko malo bolj popustljiva. Glej, nič na tem svetu ni idealno, ljudje smo lahko zelo dobri, dobri, manj dobri in slabi, marsikdo se v svojem razvoju tudi spremeni na boljše, zato je najbolje ne obremenjevati se s to vrsto ljudi, še posebej, če imaš, tako kot imaš ti, okrog sebe tudi ljube in prijazne prijatelje. Zakaj bi se ukvarjala s tistimi drugimi? S tem jim samo daješ pomen, ki si ga ne zaslužijo. Tudi jaz se ne ukvarjam s tisto mojo sosedo iz prvega nadstropja, ki me iz nikomur znanih razlogov ne prenese, o meni govori vse sorte, me opravlja, a ji zdaj le še redko kdo verjame. Predvidevam, da gre za zavist in nevoščljivost, ker se z vsemi drugimi v bloku prav lepo razumem, ker imam veliko prijateljev, ona pa  je bolj ali manj sama. Jo bo že minilo, pravim, in jo kljub vsemu vsakokrat prav prijazno pozdravim in se ji nasmehnem. Tako kot se ti nasmehni  sošolcu, ki ti je všeč, ga prijazno pozdravi, ne pozabi mu voščiti rojstnega dneva, vprašaj ga, če ti lahko pomaga pri nalogi, pojdi na tekmo, ki jo morda igrajo proti drugemu razredu, pohvali ga za igro, pozanimaj se za njegove hobije in  se o tem potem pogovarjaj z njim. Za vse to sramežljivost ni ovira. Tak prijateljski »čvek« (zdaj temu pravijo small talk) ti bo pomagal, da boš izvedela, občutila, kakšen je, ali kaj čuti do tebe. Potem pa bo vse lažje. In seveda, takoj letim prenesti pozdrave Pilovi pasji družbi.

 

Res ne vem, kako bi začela to, mogoče s tem da si najboljša teta daleč naokoli, ampak verjetno to že veš. Imam nekaj recimo temu problemov, katere bi ti rada zaupala in upam, da mi boš znala svetovati.

Imam zelo nizko samopodobo in to me ovira pri veliko stvareh. Na primer neprijetno mi je biti v kopalkah ali pa v kratkih hlačah ter nasploh kakih koli oblačilih, ki razkrivajo malo več kože. Zaradi tega mi je tudi neprijetno hoditi v toplice ali pa na morje, čeprav bi včasih rada šla. Poleg tega, da nisem zadovoljna s svojo zunanjo podobo, tudi nisem zadovoljna s tem, kako razmišljam. Pogosto razmišljam, da si zaslužim bolečino. To pride tudi do točke, kjer se počutim dejansko srečna oziroma se počutim dobro, ko sem lačna ali pa me zebe. Ves čas si v glavi govorim, da nisem vredna, da sem napaka in na koncu privede tudi do stanja, kjer ne čutim več nič. Ni žalosti, ni veselja, ničesar ni. In v takih trenutkih si tako obupano želim čutiti nekaj, da se režem. Vem, da se sliši bolano ampak, ko se vrežem, čutim bolečino in tako čutim vsaj nekaj in se počutim … no dobro in to me straši. Res bi rada nehala, toda potem ne vem, kaj naj naredim v tistih trenutkih, ko ni ničesar. Najraje bi bila nekdo drug, brez tako bolanega uma. Poleg tega vsega skupaj pa še ne vem ravno, kako spoznati nove ljudi. Preprosto ne morem se pripraviti, da bi odšla do nekoga in začela neko temo, čeprav bi včasih zelo rada. To mi gre tudi na živce zaradi tega, ker zamudim toliko priložnosti, da bi spoznala nove prijatelje, ampak se preprosto ne morem pripraviti, da grem do nekoga in kar začnem pogovor. Skrbi me tudi zato, ker grem naslednje leto v srednjo šolo in me skrbi kako bom se znašla tam, med vsemi temi novimi ljudmi. Hočem le, da se vse to skupaj konča in da moj um ne bo več tako strupen do mene. Za vsako majhno napakico se kaznujem s strupenimi opazkami. Kar je najbolj absurdno, je, da imam ljubečo mamo in super prijatelje, toda pri prijateljih me je velikokrat strah, kako hitro bi me lahko nadomestili. Z nobenimi dejanji ne kažejo, da me imajo namen nadomestiti, ampak zaradi dvomov vase velikokrat razmišljam, kako bi jim bilo bolje brez mene ali pa kako nadomestljiva in nepomembna sem, saj nihče ne bi bil rad v družbi take napake kot sem jaz, čeprav vem, da me imajo prijatelji radi in to kažejo tudi s svojimi dejanji. Ne vem, zakaj se kar naprej trpinčim s tem. Kaj je narobe z mano? Imam ljubečo družino in super prijatelje, ampak se kljub temu trpinčim in ne vem zakaj. Rada bi le, da se vse skupaj konča, da imamo normalno samopodobo in se neham trpinčit z lastnimi mislimi.

Se opravičujem, če sem te obremenila z vsem tem ampak nekomu sem morala povedati. Upam, da boš objavila to pismo saj res ne vem kaj naj. Hvala …

 Nihče, 14 let

 Ojla, Nihče!

Priznam, s težavo sem ti v pozdrav napisala Nihče, kajti neomajno vztrajam pri trditvi, da nihče ni Nihče, in to velja tudi zate. Tudi če nimaš ravno najboljše samopodobe, nisi in nikoli ne boš Nihče. Nekdo, ki tako trezno in zrelo razmišlja o svojem problemu, ki ga ne nazadnje kljub mladosti deloma tudi razume, le da v tem trenutku ne najde prave rešitve, ni in ne bo Nihče. Draga moja, v tem svojem trenutnem nezadovoljstvu same s seboj, s svojo zunanjo podobo ali načinom razmišljanja ali odnosom do sveta okrog sebe še zdaleč nisi osamljena. Veliko je tvojih vrstnikov ali bolje rečeno vrstnic, kajti dekleta so nekoliko bolj obremenjena s  problemom samopodobe, ali pa ga morda lažje izpovedo, ki imajo težave pri iskanju sebe in svojega prostora pod soncem.  Ne vem, ali je bilo v letih mojega najstništva toliko nezadovoljnežev s samim seboj, kot je danes. Meni se zdi, da ne. Ne bom rekla, da si marsikdo med nami tiste dni ni želel biti lepši, pametnejši, uspešnejši, priljubljenejši, kot smo dejansko bili, ampak iz tega je le redko kdo delal velik problem. Bo že, smo rekli, če ne danes, pa jutri in smo nekako sprejemali sebe takšni, kot smo, in takšni, kot nas je sprejemalo okolje. In ravno v tem okolju se mi zdi, da je danes ta samopodoba postala velik problem. Okolje ali družba, če hočeš, je iz največkrat nekakšnih potrošniških in dobičkonosnih interesov postavila kriterije, kakšni naj bi bili. Te kriterije pravzaprav le redko kdo doseže in potem smo nezadovoljni. Ljubica, a si ti videla, da so današnje manekenke bolj suhe od obešalnikov, na katerih visijo slovite obleke. In to naj bi bil vzor mladim dekletom? Danes so ženske pri šestdesetih še vedno kot tridesetletne lepotice, če niso, so zgube, nihče pa ne pove, da so premoženje zmetale za operacije, ki naj bi ustavile naravni proces staranja. Ljuba moja, če si česa ne želim, je, da bi umrla pri devetdesetih in bila pri tem videti kot dvajsetletnica. Ampak, spet je nekdo vsilil ta model, ki ga mnogi poskušajo doseči. Kot tudi uresničiti »lažne« sanje, da v življenju nisi ničesar naredil,  če pri štiridesetih nisi bogat kot Donald Trump, čeprav si pri tem kradel, kradel in kradel.  In nekdo je ne tako dolgo nazaj  »prodal zgodbo«, da samo tisti s končano fakulteto in z doktoratom nekaj pomenijo, zaradi česar mnogi, ki tega ne čutijo kot svojo življenjsko pot, mislijo, da so manj vredni. Pa niso. Tako, zdaj sem tebi in drugim postregla s splošnimi ugotovitvami, da vemo, o čem se pogovarjamo, in se vračam k tebi. Draga moja,  dovoli, da vsaj rahlo podvomim, da imaš pravi razlog, da si nezadovoljna s seboj, s svojim videzom, s svojim odnosom do sebe in sveta. Glede na tvoje pismo in način, kako sama razmišljaš o svoji težavi, ugotavljam, da si zelo sposobna, pismena, in bi ti svetovala, da resno  premisliš, ali ne bi zaplavala v pisateljske vode.  Pravzaprav, glede na to, da imaš, kot praviš, krasno mamo, da imaš prijatelje, da si zdrava in verjetno vsaj povprečno uspešna, imaš v resnici vse razloge, da si izjemno zadovoljna s seboj in svojim življenjem. Zanimivo je, da se tisti, ki nimajo strehe nad glavo ali pa ne vedo, ali bodo imeli kaj dati v usta,  ukvarjajo s svojo samopodobo veliko manj kot tisti brez teh problemov in jim ne pride na misel, da bi si prizadejali bolečino. Poznam bolne in tudi invalidne, ki imajo veliko razlogov, da nimajo sijajne samopodobe, pa so kljub svoji nesreči našli življenjski smisel in zadovoljstvo. Pa dajva, poskušajva razmišljati s tega zornega kota. Ali pa se vprašati, zakaj  se ne bi o tem problemu pogovorila z mamo, ali pa z najboljšim prijateljem, ali s šolsko psihologinjo. Zakaj, navsezadnje, ne bi o tem problemu na splošno spregovorili na razredni uri, saj tudi sama priznam, da gre za dokaj pogost pojav, ki se kaže tudi v samopoškodovanju, zavračanju hrane. Skupaj boste morda ugotovili, zakaj mnogi najstniki, torej ne samo ti, nimate (naj)boljše samopodobe, v čem tiči problem in kako do rešitve. Tiščati to v sebi po navadi pomeni vrtenje v začaranem krogu. Da, morda bolečina začasno in navidezno prinese nekaj malega olajšanja in to je to. Nič, pravzaprav. Prav  z ničimer nisi ne meni, ne sebi dokazala, da bi bilo s teboj kaj narobe, da bi bila v čemerkoli slabša od vrstnikov. Ampak jaz mislim, da je to najino pomenkovanje vredno nadaljevanja. Predlagam, da ko prebereš in dobro razmisliš o teh vrsticah, sedeš za tipkovnico in mi sporočiš, kaj si ti misliš o mojem razmišljanju. Mogoče jaz nimam prav. Potrudi se prepričati me, da sem brcnila v temo. Velja?

 

Naj, naj, naj tetka na svetu! Imam velik problem in zato ti zdaj pišem. Zaljubljena sem v tri fante in oni trije so zaljubljeni vame. Če bi izbrala enega, kako naj drugima dvema to povem in kako naj sploh izberem enega? Gledala sem jih po lastnostih in vsi trije so enako dobri. Zaradi mene so se že pretepli! Učiteljica pa je zato krivila mene. O tetka, prosim,  pomagaj mi. Šnofiju in Pepci pa daj vsakemu po eno kost. Poljubčki za vse!

Julija, 11 let

Živijo, Julija!

Dobro, ljubezenski trikotnik, torej ena punca, dva fanta ali en fant, dve punci, to je, lahko bi rekli, že stokrat videno. Ljubezenski četverokotnik je pa celo v romanih in na filmih bolj redek pojav. In to že pri enajstih letih! Ne bom rekla, da je to rekord, kajti če je verjeti poštarju Gezi, ki se ne zlaže,  ampak včasih ima samo malo bolj »bujno domišljijo«, je on v petem razredu osemletke imel rad vse punce v razredu in vse punce so imele rade njega. Ne bomo zdaj raziskovali, ali in koliko drži ta njegova trditev, oziroma iskali verodostojne priče tega nenavadnega in izjemnega primera množične zaljubljenosti, ampak enkrat pa bi res rada tej pripovedki prišla do dna. Priznam pa, da bo izbira pri treh enakovrednih mladeničih še bolj zahtevna kot izbira obleke za valeto ali maturantski ples. Če bi bila nekoliko starejša, bi ti predlagala pristop moje vnukinje Anje. »Justi,« je rekla nekoč, »najboljši test, da nekoga spoznaš v globino in ugotoviš, koliko te ima rad in koliko sta si podobna, je, da greš z njim na daljše potovanje. Pa ne tako, vse plačano in organizirano, ampak takšno, na katerem je treba premagati marsikatero oviro in težavo in se je treba prilagajati ljubljeni osebi.« Anja ima prav. Tam  se pokažeta ljubezen in strpnost, ki sta potrebna za uspešno zvezo. Isto velja tudi za prijateljstvo. Jaz lahko  grem potovat s poštarjem Gezo na konec sveta. Bila sva na toliko potovanjih, videla sem ga v različnih situacijah in povem vam,  to je človek, ki bo za prijatelja naredil vse. Ti boš pa morala ubrati neko drugo pot izbire. Da bi metala kocko, da bi fantje vlekli slamico ali da bi enega izžrebala kot loto, se mi zdi kar malce poniževalno. Pri teh stvareh bo vendarle na koncu moralo odločati srce. Verjamem, da ni enostavno, ampak vsem trem boš pač morala dati še nekaj časa, da te eden med njimi najbolje prepriča, da eden pokaže nekaj več kot drugi, da eden zaigra na tisto čustveno struno, ki je druga dva še nista našla. Star ljudski pregovor pravi: »Kdor izbira, izbirek dobi,« zato ne odlašaj preveč in ne pozabi, da se tudi vsi trije mladci lahko sčasoma »ohladijo«, naveličajo čakanja in odpeketajo drugam. Rekla bom, nič groznega, ampak povem ti, da ne boš potem presenečena in meni očitala, da te nisem opozorila. Poskušaj ugotoviti, kako se fantje odzovejo, ko potrebuješ pomoč, so se pripravljeni odpovedati rojstnodnevni zabavi zato, da bi ti pomagali pri nalogi, se spomnijo tvojega rojstnega dne in ali si ti za katerega od njih pripravljena narediti več kot za koga drugega. To so majhni testi, ki bodo počasi pokazali, h komu te srce bolj vleče. In ko ti bo jasno, prosim, nikar ne odlašaj  z obvestilom drugima dvema, da je tvoje srce oddano. Vsaj toliko si zaslužijo. Prav tako upam, da bodo tudi oni iskreni do tebe in ti takoj povedali, če koga med njimi srce odpelje drugam, še preden se ti odločiš za enega med njimi. Pa vso srečo.

Objavljeno v Pilu, oktober 2017