justi_april

Dragi moji kotičkarji! Tisti sneg in huda zmrzal, ki sta nas napadli konec februarja in v začetku marca, ko sem, priznam, že gledala, kje imam majice s kratkimi rokavi, sandale in kopalke, niso nič proti temu, kar nas čaka. Pomlad je tu!!!!! To pa je najbolj nevaren čas leta. Ne rečem, rada jo imam, ampak se je tudi bojim, ker vem, kaj me čaka. In vas tudi. Mene bo recimo nenehno bolel križ, ker si ne bom mogla pomagati, da ne bi ure in ure nabirala regrat. In ne bom se mogla prepričati, da je zemlja še mrzla, in se bom ob vsakem malo bolj sončnem in toplem dnevu ulegla na travniku in gledala oblake, kako potujejo po modrem nebu. Posledica? Ja, prehlad, jasno, pa malo trganja po kosteh in še malo vnetega mehurja, a to občudovanje pomladnega neba je močnejše od mene. In pomladna utrujenost, ko hodiš naokrog ves mehak kot prekuhana hrenovka. Punce in fantje, to je treba preživeti. A tudi vas čakajo »hudi časi«. Pomladanska zaljubljenost. Verjemite mi, če je še niste občutili, pa še boste. Solzne oči, težko dihanje, nespečnost, rahlo tresenje, suha usta, občutek, da ko bo treba, ne boste zmogli dveh najbolj preprostih stavkov, na koncu pouka se vam ne bo sanjalo, katere predmete ste imeli tisti dan…. Hej, pa kaj ste vsi nenadoma prebledeli? Ma, hecala sem se. Pomlad je čudovit čas. In zaljubljenost tudi. Boste videli. Nekaj najlepšega je prav  to, kar vas lahko doleti spomladi. Kaj doleti – trešči. In le glejte, da mi boste pisali, kako vam gre. Rada imam lepe zgodbice.

Pomladni pozdrav, Justi

 

Draga teta Justi,

imam en veliiiiik problem – mislim, da sem zaljubljena v svojo prijateljico. Vedno so mi bili všeč fantje, a se v nobenega še nisem zelo zatrapala, niti si nisem predstavljala, da bi jih lahko poljubljala, ali da bi se me oni dotikali na intimnih predelih, zato sem mislila, da mi pač ni do tega … vse do sedaj. Ob njej se mi vse spremeni, hočem biti z njo, z njo hočem početi vse tiste stvari, ki jih počnejo pari v kakšnih čisto preveč pocukranih filmih. In tukaj pride do problema – zaradi neznanega razloga se s tem ne morem sprijazniti. Res celo življenje podpiram lgbt skupnost in vse njene člane, a sebe ne morem in ne morem sprejeti. Ves čas si govorim, da s tem ni nič narobe, a hkrati se mi zdi tako daleč od »normalnega«, da ne vem, če bi sploh zmogla biti v takšni zvezi. Povrhu pa še resnično nimam pojma, ali sem ji všeč ali ne, ker je ona na splošno zelo odprta oseba in se ves čas objema z vsemi ter se jih dotika, tako da sploh ne vem, kako naj pristopim do tega problema. Res upam, da lahko pomagaš, ker nimam pojma, kaj naj naredim 🙁 & Hvala za tvojo pozornost, si najjjjjboljša tetka, lep pozdrav 🙂

Zguba, 14 let

Ljuba moja Zguba!

Hej, tale uvod je pa res malo trapast: »Ljuba … zguba« (?). Saj to je, kot bi zapisala: »Draga moja Nesreča ali pa: Dobrodošla, Žalost«. O tem res moram še malo razmisliti, pa ne zdaj, ker imava neki drug problem. No ja, ne vem, če je to res problem ali bolj mladostno iskanje, samoizpraševanje, osebnostna rast, kar smo vsi dajali skozi, eni prej, eni pozneje  in je normalna sestavina določenega življenjskega obdobja. Nekako tako, kot začnemo v zelo zgodnji mladosti, tam nekje v petem,  šestem letu starosti, iskati svoj bodoči poklic in potem tehtamo med smetarjem in zdravnikom, ki operira možgane. Nič drugače ni, ko se začnemo iskati v spolnosti, in to ne traja pet minut ali pet tednov. Traja, draga moja, traja. Kar nekaj časa mine, da se znajdemo v tej zapleteni in v začetku zmedeni gmoti občutkov, čustev, odnosov, simpatij, zavračanj in vsega, kar sodi v čustveni svet. Moja prijateljica Maša si do19. leta ni mogla zamisliti, da bi imela karkoli z moškimi, a tudi punce je niso zanimale, potem pa se je zaljubljala na »deset minut«.V fante. Poštar Geza pravi, da so ga punce zanimale, odkar ve zase, in prizna, da ga zanimajo tudi zdaj, v poznih letih življenja. Nekatere pa zanimajo pripadnice, pripadniki istega spola. Jaz, tako kot ti, sodim med tiste, ki v tem ne vidijo nič bolnega ali sprevrženega. Ne obsojam, ne zamerim. No ja, če že, potem obsojam in zamerim tistim, ki takšnim soljudem ne dajo normalno živeti. Čeprav je glede tega dandanes nekoliko boljše, je še vedno spolnost, takšna ali drugačna, prepovedana tema, istospolnost pa celo nekaj bolnega, čeprav je celo papež stališče cerkve nekoliko omilil. Njegove besede »Kdo sem jaz, da bi sodil« so skoraj ponarodele in napovedale, da se sprejemanju istospolnosti kot nečesa normalnega, le obetajo boljši časi. Kakršnakoli drugačnost je v zgodovini vedno motila večino, pa se je potem ta drugačnost počasi spremenila v normalnost. Živeti s temnopoltim ali živeti z nekom druge vere je bilo včasih bolj znanstvena fantastika, nekaj nepojmljivega, pa je danes v večini držav to običajno.  Žal, pri vprašanju istospolnosti takšnega premika še ni bilo. Ravno zaradi tega še vedno navzočega negativnega odnosa do istospolno usmerjenih je tudi tebe na neki način preprosto strah pristati na možnost, da si med njimi, pa čeprav globoko v sebi misliš, da to ni nič narobe. Podzavestno te muči, kaj bodo rekli drugi, kako te bodo gledali, kako sprejeli oziroma zavračali. Tudi meni ni bilo ravno prijetno, ko sem slišala, kako so sosedje iz bloka dolgo za vogalom o meni napletali zgodbice, češ, lej Justi, stara ženska pa se skoraj vsak večer druži z dvema moškima, s sosedom Milivojem in poštarjem Gezo, pa sploh ni poročena z nobenim, pa bog vedi kaj počnejo (gledali smo filme, klepetali, igrali tarok, pekli piškote …), pa sem si rekla, Justi, pa kaj boš zdaj slabo spala, ker neumnosti kvasijo. Sem se jim nasmehnila, zamahnila z roko in prav nič si nisem belila glave. In je šlo mimo. Jaz cela, oni zdravi, in ne boš verjela,  zdaj imamo v bloku kar nekaj takšnih družbic, ki bi jih pred leti sumničavo gledali, češ, bog vedi, kaj počnejo … najbrž nekaj »njihovim letom neprimernega«. Ampak, ljuba moja zguba, predvsem ne prehitevajmo. Kakšna bo tvoja spolna usmerjenost, je prezgodaj govoriti. Dajmo času čas in življenju priložnost. Predvsem se pa vnaprej ne obremenjuj s tem. Kakršnakoli bo tvoja usmeritev, bo edina prava. Tega ne skrivaj in ne poskušaj zatreti. Bodi poštena do sebe. Nikogar ne ogrožaš, nikomur ne delaš škode. In to je najbolj pomembno. OK?

 

Draga teta Justi!

Ne bom spet govorila, da si najboljša tetka v vesolju, ker to že itak veš, pač pa bom začela s svojimi problemi …

  1. Približno na sredini šestega razreda sem začela postajati »nesrečna«, ali kako naj to rečem … Sprva sem mislila, da je to le začasno in da bo minilo … Ampak draga tetka, minilo je leto in pol, moje duševno stanje pa se ni spremenilo, vsaj na boljše ne. Dostikrat postanem jezna (po navadi ko sem sama doma) in to brez razloga, velikokrat jokam, velikokrat prihajam do ugotovitev, da sem ničvredna, žalostna, nesrečna, nepomembna in da na tem svetu nimam svojega mesta. In vedno ko se tako počutim, se porežem do krvi. Veliko razmišljam o samomoru. O tem, da bi vzela preveliko število tablet, ali pa skočila pod vlak/avto. Enkrat je celo prišlo tako daleč, da sem že napisala poslovilna pisma in odšla do železnice in tam čakala na vlak, vendar je v tistem trenutku, ko se je pripeljal vlak, prišla mimo prijateljica in res nisem hotela, da me vidi, kako storim konec … Nekako ne morem videti svoje prihodnosti, nikakor ne morem razmišljati niti o kakšnem mesecu naprej … Preprosto ne vidim svoje prihodnosti, kamorkoli pogledam, je sama tema. Edina reč, zaradi katere si pred ostalimi na obraz nadenem lažen nasmeh in se delam srečno, sta moj fant in moja najboljša prijateljica. Prijateljica ima zelo slabo samopodobo, ima zadosti dela sama s sabo, ne rabi še vedeti, da je njena bff depresivna (ali kaj imam to), moj fant pa trenutno sprejema zelo pomembne odločitve za njegovo življenje in mu je že tako težko, ne bom mu še zdaj jaz delala skrbi. Zaradi njiju sem »nasmejana in vesela« in sem jima v oporo, ker moj nasmeh trenutno rabita. Ampak res rabim pomoč, ker se bojim, da bo enkrat mama stopila v mojo sobo, na mizi bo našla lepo naslovljena pisma, jaz pa bom spet stala na tračnicah … In da takrat ne bo nikogar, ki bi me ustavil pred tem, da naredim konec.  Hvala že vnaprej za odgovore!

Ella, 13 let

Ella, Ella!

Ti ga lomiš! Imaš fanta in imaš najboljšo prijateljico in si grozno nesrečna in nezadovoljna. Počakaj malo. Kaj te to ne spominja na nekoga, ki sedi pri prepolni mizi vsega in se pritožuje, da ob šestih različnih marmeladah ni šipkove. Zdaj meni nekaj ni jasno. Ali ti tega našega kotička nisi doslej brala ali pa  si ga brala zelo površno. Kajti če bi vsaj malo bolj pozorno brala, kakšne vse težave imajo tvoje vrstnice, bi še sama rekla,  bejba, zdaj pa se primi v roke, malo pretresi in začni gledati na življenje ne malo, ampak zelo oziroma veliko bolj optimistično. Če samo malo pomisliš, s kakšnim problemi se morajo ukvarjati najstnice, pa jim na misel ne pride, da bi si kaj hudega storile, bi te minila najmanjša želja, da svoje trenutno nezadovoljstvo rešuješ s tabletkami in nekakšnimi vlaki. Lepo te prosim. Ja, kdo med nami pa ni šel skozi obdobje, ko mu marsikaj v življenju ni bilo jasno. Po pravici povedano, meni še danes ni čisto vse jasno in se malce žalostno sprašujem, ali in koliko je bilo vredno živeti na tem svetu. In potem vedno pridem do istega odgovora. Vredno je bilo, je in bo, pa čeprav nam ni vedno čisto vse jasno, čeprav se nam zdi, da gre vse nekam tja v tri dni, mimo nas in brez veze in da se nam noge pogrezajo v močvirje. Pa ni res. Že to, da imaš prijateljico, ki ima kar velike težave s samopodobo in s tem skoraj gotovo težave z družbo okrog sebe, torej res, kot praviš, ne potrebuje še tvojih kot svinec težkih misli, bi te moralo premakniti. Ko vidim, da ima Geza težave ali vnukinja Anja ali kdorkoli, ki ga imam rada, ne glede na lastno ne ravno sijajno počutje, grem in pomagam tistemu, ki je v stiski. Lepo te prosim, nehaj delati lepega obraza navzven zaradi drugih, ampak se premakni in pomagaj na vse načine prijateljici, da pride k sebi, da se najde, da si popravi samopodobo, dvigne samozaupanje, zaživi in zadiha s polnimi pljuči. In ob tem le glej, da svojemu fantu, ki si očitno zasluži veliko več tvoje pozornosti in ga imaš rada, ponudiš lepši dan, manj zatežen in manj zlagan. Vidiš, to je tista svetla točka, zaradi katere moramo živeti. To je tisto, zaradi česar je tvoje življenje še kako pomembno. Ne živimo samo zase, ampak tudi za druge. Najbolj srečen je namreč tisti človek, ki naredi največ srečnih ljudi. Preprosto, a ne? In da ne moreš razmišljati o tem, kaj in kako bo čez nekaj mesecev. Pa zakaj bi pri štirinajstih razmišljali tako daleč naprej? Jaz razmišljam samo kakšno uro, kakšen dan vnaprej, zakaj bi si potem ti belila najstniško glavico z vprašanji, ki mejijo skoraj na večnost. Pa lepo te prosim, ne ga lomit. »Uživaj tu in zdaj,« bi rekel poštar Geza. »Ne vidiš drugega pred seboj kot sivino. Sedi na kolo in se odpelji v nov sončen dan. Če ni za prvim, je prav gotovo za drugim ovinkom ali tretjim. In dokler ga ne najdeš, uživaj v vožnji.« S tem je mislil, da uživaj v drobnih, vsakdanjih stvareh. V skodelici čaja s fantom, petminutnem klepetu s prijateljico, v gledanju filma na TV skupaj z mamo. Nič posebnega, nič revolucionarnega in presenetljivega. Kratko malo nekaj majhnega in toplega, prijetnega. Potem tudi nejasna prihodnost ne bo več tako siva.

 

Hej!

Imam nekaj problemov.

  1. Sem zelo grda. Resno mislim. Po celem obrazu imam pegice in to me zelo moti. Sošolci in sošolke mi govorijo, da imam »deformirano faco«. Ko mi kaj takega rečejo, mi gre na jok, vendar mi ga je na srečo do zdaj uspelo zadržati. Ne samo, da sem pegasta, tudi piflarka sem. In kmalu bom morala začeti nositi zobni aparat in mogoče tudi očala. Ne vem, kako bom prenesla vse zafrkavanje, že zdaj komaj zadržim solze.
  2. Poleg tega, da imam grd obraz, sem tudi v notranjosti grozna. Na vseh ljudeh najprej najdem grde navade. Sem že poskušala s tem, da na vsakem človeku najdem nekaj lepega, vendar mi na nekaterih ljudeh to preprosto ne uspe. Poleg tega tudi grdo govorim o ljudeh, ki mi grejo na živce. Prijateljice se sicer strinjajo z mano, vendar globoko v sebi čutim krivdo. Kljub krivdi pa se teh grdih navad ne morem odvaditi.
  3. Zaljubljena sem v fanta, ki je zelo lep. Izvedela sem, da je tudi on zaljubljen vame, vendar je od tega minilo že več mesecev in do zdaj mi še ni namignil, da sem mu všeč. Jaz ga preprosto ne morem prva ogovoriti, ker ne vem, ali se je s to zaljubljenostjo samo zafrkaval.
  4. Ali mogoče ti veš, zakaj sem tako grozna oseba??

Res upam na odgovor.

PegastaPiflafka, 12 let

Ojla, PegastaPiflarka!

Jaz denimo vem, da nisi(!) tako grozna oseba. Ti sploh nisi grozna oseba. Je pa res, da si bolj kritična in zahtevna do drugih. No ja, tudi do sebe nisi ravno prizanesljiva. Moram priznati, da mi gredo strašno na živce tisti, ki kritizirajo vse okrog sebe, pri nikomer ne najdejo nič dobrega, sami pa niso sposobni pri sebi najti ali si priznati  ene same najmanjše napakice, hibe, slabe lastnosti. Skratka, so idealni, popolni, skoraj vsi naokrog pa čiste zgube. Eh, dajte no, takšnih pa ni, mislim, sami krasni, čudoviti na eni strani in grozni na drugi. Ljubčki moji, tako smo pisani, da nam je še raznobarvni šotor težko konkurenca. Ni mi pa jasno, čemu zganjaš takšno paniko okrog pegic. Pa dajva takole razmišljati. Skoraj prepričana sem, da poznaš pesem Pegasto dekle. Krasna pesem, ki jo je pel Lado Leskovar, potem pa še vrsta drugih naših pevcev. No, pa mi povej, kdo je napisal oziroma pel pesem o tistih, ki tvoj obraz ocenjujejo po pegicah, denimo zoprna sošolka, tečna soseda ali nasilen sošolec. Vidiš, v tem je razlika med teboj in njimi. In kaj potem, če boš imela očala in zobni aparat. Očala so lahko krasen modni dodatek, čez nekaj let pa boš ti imela hollywoodski nasmeh, tisti, ki pa jim ni jasno, čemu je namenjen zobni aparat, pa bodo imeli zobovje razmetano po ustih, kot so stalagmiti in stalaktiti v Postojnski jami. Ne vem, zakaj so mladostniki včasih tako negativni do svojih sošolcev, znancev, sosedov v ulici, vem pa, da se z leti to spremeni. Kot da bi z izpostavljanjem in poudarjanjem nekaterih šibkih točk drugih poskušali skriti svoje slabosti. Ko pa nekoliko odrastejo, postanejo samozavestnejši in imajo več življenjskih izkušenj, nenadoma na vse to pozabijo in začnejo na ljudi okrog sebe gledati drugače, bolj pozitivno. Dobro, ne čisto vsi. Denimo moja soseda iz prvega nadstropja mi še vedno ne more oprostiti, da rada pojem pod tušem in se po zračnikih to sliši v njeno kopalnico kot nekakšen oddaljen šum in da imam za prijatelja dva moška – poštarja Gezo in soseda Milivoja, upokojenega profesorja. Torej tudi ti tvoji »kritikastri« se bodo počasi spremenili, unesli, še posebej, če bodo ugotovili, da te njihove pametne pripombe vse manj prizadenejo, ti pa boš počasi v ljudeh odkrivala vse več pozitivnih lastnosti. Manj bodo zoprni do tebe, bolj boš sama prizanesljivejša do drugih. Pa še nekaj. Lepo te prosim, ne obnašaj se kot kmečka nevesta in ne čakaj do onemoglosti, da tisti fant zbere toliko poguma in preprosto prizna »da mu brez tebe živeti ni«. Ti časi so vendarle mimo. Moja generacija je še zardevala in skrivala pogled in trepetala s trepalnicami kot brezov list na vetru, ko je šel mimo ON, in čakala, da ji nameni pogled ali pozdrav, danes pa tudi punce brez težav začnejo pogovor z NJIM, mu prve podarijo darilce za valentinovo ali rojstni dan, ali ga povabijo v kino. Zato ne vem, čemu bi se ti upirala novim časom. Sploh pa – pomisli na možnost, da, če se ne obrneš in zasučeš in ne ukrepaš, mladeniča srečaš čez nekaj let, na faksu denimo, in mu ob kavici priznaš, da ti je bil všeč, on pa odgovori: »Tudi jaz sem bil zatreskan vate, le poguma nisem imel, da bi to pokazal. Zdaj pa je ta vlak, žal, že odpeljal mimo.« A ne bi bila to velika škoda? Razmisli.

Objavljeno v Pilu, april 2018