justi_julij

Skoraj me je kap. Dvakrat v petih minutah! Pogledam z balkona in zagledam poštarja Gezo pred blokom, kako s kupom otročadi v kopalkah skače okrog  bazena, ki ga včeraj še ni bilo. Zatulim z balkona, če se mu je zmešalo in če pokličem rešilca, ker kaj takšnega ne bi niti v sanjah pričakovala od Geze. Pa mi je vpil nazaj, naj si še sama nadenem kopalke in se jim pridružim, in kaj je to tako čudnega, saj je vroče in konec julija. Takrat pa me je stisnilo še drugič. Konec julija? Že? Justi, staraš se! Sredi poletja smo, ti si pa še  vedno doma, pospravljaš stanovanje in klet, pišeš kratke zgodbice in spomine in sploh še nimaš načrta za počitnice. Po navadi smo z Gezo in sosedom Milivojem pa še z vnukinjo Anjo, včasih, ko je bila še manjša, v tem času že veselo rajžali naokrog. Nič, sem rekla. Kar je, je. Res sem izbrskala kopalke z dna omare, se pridružila veseli druščini pred blokom in pomislila – no, ja, pa kaj, bomo pa letos malce drugače počitnikovali. Morje bo pred blokom, odpotovali pa bomo enkrat, kaj pa vem kdaj, ko se nam bo ljubilo ali pa tudi takrat ne. Važno je, da se imamo luštno, kar tudi vsem vam, pilovčki moji, od srca želim. Kako smo se imeli, pa si bomo pripovedovali septembra. Velja?

Justi

 

Hojla! Vem, kako dobro svetuješ, zato sem se odločila, da se obrnem nate. Imam malo bolj zapleten problem: sem zelo sramežljiva! Ko rečem zelo, tudi mislim zelo! To mi preprečuje, da bi se družila  ali spoznavala nove prijatelje, saj sem v družbi nepoznanih ljudi zelo zadržana. Imam samo eno prijateljico, pa še z njo se ne družim prav veliko, ker ima veliko drugih prijateljev. Rada bi obiskala psihologa, da bi mi pomagal, ampak se tudi tega bojim, saj nočem o tem povedati staršem. Oni so me, ko sem bila mlajša, kar precej zafrkavali, kadar sem se bala igrati z drugimi otroki. Tudi kadar se sedaj česa ustrašim, se jezijo name. Ali sploh lahko obiščem psihologa brez vednost staršev? Pa ne bi šla rada k naši šolski psihologinji, ker grem naslednje leto že na srednjo šolo. Tudi te se bojim, ker ne verjamem, da bom lahko tam spoznala kakšne prijatelje, zdi se mi, da bom spet ista čudakinja.  Bojim se tudi, da bi se pred psihologom zaprla vase. Prosim, pomagaj mi, ker si moje zadnje upanje!!!

Boječka, 14 let

Ljuba Boječka!

Problem je morda malce zapleten, a nič kaj posebnega, in če kaj bereš naš kotiček in pisma v njem, vas je sramežljivih v naši domovinici za dve ogromni šoli in še pol velikega stadiona.  Toliko sramežljivčkov imam jaz zabeleženih v mojih buklah, koliko pa jih je, draga moja, za katere ne vemo, da so sramežljivi, ker so tako sramežljivi, da jim je nerodno še meni pisati, da so sramežljivi in imajo zato težave, pa ne ve niti najbolj modra največja sova v ljubljanskem parku Tivoli. Seveda je zoprno, če vsi tam okrog tebe nekaj skačejo, rajajo, se zabavajo, smejijo, ti pa pogled v tla, rdečico na lička, pa s kazalcem desne roke laske vrtet. Da ne rečem, ko se je treba prijaviti za kakšen nastop ali sodelovanje pri nečem in tebe kar razganja, da bi bila zraven, pa se ne upaš. Vzdihneš, spustiš na pol dvignjeno roko, s katero si se hotela prijaviti, in si obljubiš, da pa  »ne boš odnehala«. Ampak, kaj za vraga je ta sramežljivost, ki marsikateremu tvojemu vrstniku greni dneve in ne pusti spati ponoči? To je čisto navadna značajska lastnost, tako kot so zgovornost, tihost, razigranost, lenost, spretnost, ponižnost, upornost … Lahko smo sramežljivi, a nikakor nismo samo to. Ljudje smo po svojem značaju pisani kot mavrice. Smo mešanica značajskih lastnosti, zato vem, da ti nisi samo sramežljiva, da se te marsikdo spomni  še po marsičem, le da vse tiste druge lastnosti skrivaš. Ker si sramežljiva. Ta strah ali nelagodje pred nastopom v javnosti, pred komuniciranjem z drugimi, pred glasnim kazanjem čustev, pred udeležbo v igri, kjer je veliko ljudi, največkrat z leti nekoliko obledi, ampak zakaj pa bi čakali tako dolgo, ko pa se da to s pogovorom tudi nekoliko pospešiti. Da, s pogovorom. Saj si sama ugotovila, s kom. S svetovalko na šoli oziroma psihologinjo. Odlična ideja. Saj včasih pomaga pogovor s prijateljico ali teto Justi, ampak šolska psihologinja je vendarle za te stvari posebej šolana in prav gotovo najbolj strokovno podkovana. Jaz vedno pravim, zakaj bi dali rano zdraviti nekakšnim mazačem in vračem, ko pa imamo zdravnika, ki je leta drgnil šolske klopi zato, da bi nam lahko čim bolj uspešno pomagal. Trikrat globoko vzdihneš, potrkaš in vstopiš. Mislim, k psihologinji ali svetovalki. Kakorkoli, ni važno. Se nasmehneš, ona se tebi nasmehne, ti rečeš, da si sramežljiva in da te to zelo muči, in ona bo rekla, seveda, itak, sedi, da poklepetava in potem … No ja, če ti zdaj vse povem, potem sploh ne bo zanimivo, ko boš šla na pogovor in po nasvet. Brez mame in očija? Ja, jasno, itak. Saj si ti sramežljiva, ne pa ona dva. Psihologinja še raje vidi, da si brez staršev, ker si bolj sproščena, ne boš skozi pogledovala k mami, češ, a lahko to povem ali ne, boš huda, ne boš huda … Da pa jih je treba potem vključiti, to je pa jasno. Ne moremo mimo njih, ko pa sta, kot si sama rekla, del problema. Jaz vem, da je šole konec, ampak to pa resno mislim, pojdi k vaši šolski psihologinji, saj bo še v službi. Ne čakaj na jesen, pa na novo šolo in okolje, saj boš takrat imela polno glavo vsega, še malo bolj boš zmedena in prestrašena, čeprav za to res ni nobenega razloga. Tam bodo vsi bolj ali manj novi, vsem bo drugače, posebno, čudno, ne samo tebi, le da eni to malce lažje prenašajo. Opravi nekaj pogovorov že na tvoji šoli zdaj. Ob mojih nasvetih ti jih bo natrosila še šolska psihologinja in videla boš, da ti bo precej lažje.  Čez dve leti pa boš itak samozavestna, odločna in trdna. Tako to pač gre v življenju.

 

Draga teta Just!

Si druga najboljša oseba, kar jih poznam. Zato se s svojim problemom obračam nate. Pismo bo kar dolgo, ker moramo začeti na začetku.

Sem punca. Nimam naj prijateljice, ampak res naj, naj prijatelja Simona. Imam mlajšo sestrico Evo. Moji starši ne hodijo na morje, zato grem vsako poletje na počitnice s Simonom. Bila sva že povsod, ker je njegova mama turistična vodička. Z vsakega potovanja imam kak spominek.

S sestrico se nisva nikoli razumeli. Starši pa vidijo samo njo. Hodijo na zmenke, gledajo TV, njo pa naprtijo meni. Enkrat je prišla v mojo sobo in od mene zahtevala denar za neko lutko. Rekla sem ne. Potem je s police s spominki vzela angela iz Turčije in ga razbila na tleh. Zavpila sem, naj neha, potem pa je vzela še vse ostale spominke na polici. Ti spominki so mi res veliko pomenili. Vse po vrsti je razbila, iz oči pa ji je sijala zloba. Ko so prišli starši, so kričali name. Oče me je udaril, ker sem kričala na sestro, potem pa sta jo ljubeče odpeljala. Simon mi je pomagal popraviti nekaj spominkov.

Naslednjič, ko smo šli domov iz šole in sva s Simonom hodila počasi, je od mene zahtevala ključe, ker svojih nima. Ko pa sem za njo prišla domov, so bila vrata zaklenjena. Tolkla sem po njih in zvonila, a mi ni odprla, samo režala se mi je skozi okno. Na koncu mi je odprla neka soseda, ki ima ključe naše hiše, Eva pa se je izgovorila, da ni nalašč zaklenila.

In da bi bila mera polna, mi je mati povedala, da gre Eva letos na počitnice z nama s Simonom, ker si baje zelo želi v Grčijo. Ampak videla sem, da si na počitnice ne želi zaradi Grčije, pač pa zato, da bi jih lahko meni čisto zagrenila.

Kaj sploh lahko storim? Res te lepo prosim za odgovor.

PS: imena niso resnična in so v pismu za boljšo orientacijo.

Nina, 14 let

Ojla, Nina!

OK, razumem, imena so izmišljena, jaz pa se bom delala, kot da so prava, da se bova bolj razumeli.  Zoprna reč, priznam. Mlajši, razvajeni in zaradi tega malce hudobni bratci in sestrice so res lahko en velik križ. Tudi skozi ta naš  kotiček jih je kar nekaj korakalo, hočem reči, pisem na to temo je bilo nič koliko. Čeprav bi se bilo treba, če sem iskrena,  več ukvarjati s starši, ki najprej ne opazijo, da počasi, a vztrajno vzgajajo male zoprneže, ki jim bodo čez čas zrasli čez glavo, pri tem pa ne opazijo, da je drugi otrok žrtev in ga ne obvarujejo pred Denisi pokorami. Nekoč, pa ne bom rekla »v starih dobrih časih«, ampak v času mojega otroštva, je bila zgodba malo obrnjena na glavo. Takrat so starejši »komandirali« mlade in si le redkokdaj srečal petletnega pobalinčka, ki bi dal vetra starejšim bratom ali sestram, pa še da bi starše prinašal naokrog. Ni šans. Starejši, in to po vrsti od najstarejšega navzdol, so morali »uštimati ta male« in ti so morali starejše poslušati in ubogati. Ampak če so bili oboji zoprni in počeli traparije, so bile kazni kar »pošteno« razdeljene – mlajši so jih dobili, ker niso ubogali starejših, slednji pa, ker niso znali ali hoteli ta malih spraviti v red. Vedno se do solz nasmejem zgodbi poštarja Geze o tem, kako so na dvorišču njihove vaške hiše podrli velik topol. Odrasli so šli v hišo proslavljat in kakšno »pametno reči«, mularija pa si je iz vej podrtega drevesa naredila meče, kopja, kije in sulice in se šla vojno, dokler niso v vnemi že pretiravali. Tudi malo krvi je teklo in buške so bile na glavah, razlegal se je jok, da so starejši pohiteli ven. Ko so videli, kaj se je zgodilo, so otročad postavili v vrsto in potem jih je vsak dobil po ta zadnji s tisto palico, ki si jo je urezal za orožje. Poštar Geza pravi, da si bo za veke vekomaj zapomnil tisti dan, saj je imel za orožje daleč najdebelejšo palico. Dobro, malce sem ušla v zgodovino, a hočem reči, da znajo biti starši danes res popustljivejši do najmlajših »srčkov, cukrčkov, ljubčkov …« in kar je še pomanjševalnic za najmlajšega člana družine. In kaj zdaj? Ker gre za majhne in razvajene, je težko pričakovati, da bodo lepo sprejeli in razumeli razlago starejših bratov ali sestric, kaj se sme in kaj ne in kaj je lepo in kaj ne. Še posebej, ker imajo podporo staršev in jim pač ni treba biti prijazen in razumevajoč. To ne pomeni, da je treba obupati. Nak. Ti moraš vztrajno z besedami in dejanji pokazati razvajenki, kaj je prav in kaj ni v odnosih med ljudmi. Brez nasilja in z železnimi živci. Bo pa treba hkrati in še bolj pritiskati na starše, naj končno spravijo v red najmlajšega družinskega člana, katerega početje se njim zdi zgolj nagajivo in »simpatično«. Vsakokrat, ko ti kaj ušpiči, jim mirno razloži, kaj se je zgodilo in da tega ti ne boš prenašala. Vse si zapiši, kaj se je zgodilo, kdaj, kako, kaj si ti naredila in kaj ona. Vem, da je težko, ampak res poskusi biti mirna in odločna. Brez vpitja ali nasilja. Sploh pa se meni zdi čisto v redu, da gre »ta mala« z vami v Grčijo. Mislim, da se, ko staršev ne bo zraven, ne bo upala tako obnašati, saj ne bo imela njihove podpore in bo to šola tudi zanjo. In drugič, tam bo Simonova mama. Verjamem, da je pametna ženska in bo hitro ugotovila, koliko je ura, če bo Eva začela svojo staro igro teženja in izsiljevanja in psihičnega nasilja, in bo to nemudoma preprečila ali ustavila. Prosi jo, naj ti stoji ob strani in pomaga. Razloži ji svoj problem in naredite mali načrt »prevzgoje«. Še več, ko pridete nazaj, bo morda ona razložila očiju in mami, da gre Eva čez vse meje in da te morajo zaščititi, če se mala ne bo obnašala, kot se spodobi. A ti nekaj povem? Prav zanima me, kako se bo zadeva obnesla. Če ti ne bo težko, mi, ko pridete nazaj, napiši pisemce o tem »grškem vzgojnem  eksperimentu«.

 

Draga teta Justi!

Sploh ne vem, kako naj začnem. Verjetno si zelo dobra tetka, saj si pomagala že mnogim in nimam druge izbire kot to, da ti pišem. Zares upam, da boš pomagala tudi meni.

Občutek imam, da so me vsi zapustili (tukaj bi pripela sad fejs, ampak ga trenutno ne najdem v tipkovnici in nimam veliko časa za to pismo, zato si prosim predstavljaj, kako sem žalostna.). Pred kratkim sva se razšla s fantom, prijateljice, ki sem mislila, da so prave, so me začele ogovarjati in z družino se ves čas kregam. Saj me starši podpirajo, ampak vseeno smo vedno v nesoglasju in občutek imam, da imajo mojega brata rajši kot mene, ker mu več dovolijo, lepše se obnašajo do njega, čeprav sva oba enako stara (sad fejs). V šoli sem odličnjakinja in v glasbeni šoli tudi, a me to ne osrečuje. Jokam se vsak dan, po trikrat. Rezala sem se že, včasih tudi razmišljam o samomoru. Aja, da ne pozabim: nekaj časa nazaj, sem bila tudi v bolnici, ker sem padla v nezavest in tudi v šoli se mi včasih zvrti, zato pa vsem drugim izgledam šibka in se nočejo družiti z mano (tudi tukaj bi pripela sad fejs). Eno »prijateljico« sem tudi slišala govoriti, da misli, da sem depresivna (to je rekla v smehu). Zredila sem se. Vsi mi govorijo, kako sem lepa, ampak vem, da to govorijo iz sovraštva in ne mislijo resno.  Ne vem, kaj naj … Prosim pomagaj mi, ker ne vidim izhoda. Nočem se rezati, ampak včasih se počutim tako hudo, da nimam druge izbire. Prosim, prosim, odpiši mi, preden naredim še kaj hujšega … Ti si moje edino upanje, Justi.

Če boš odgovorila, se ti res zahvaljujem.

Pozdrav.

Obupana, 13 let

Hej, hoj, Obupana!

No, pa smo v obdobju, ko je vse sivo, ko gre vse narobe, ko smo čisto »daun«, ko  bi za vsako tretjo besedo prilepili »sed fejs«, ko nas skoraj nihče ne mara in čisto nihče ne razume, ko je torta slana, pečenka sladka, ko nas petke v šoli žalostijo in ko se Goethejev roman Trpljenje mladega Wertherja v primerjavi z našim življenjem zdi zabaven kot film Mi gremo na svoje.  Kdor tega ni dal skozi vsaj enkrat v življenju, ni živel, bi rekel sosed Milivoj, saj veš, upokojeni profesor iz mojega bloka. Ampak da ne bomo preveč filozofirali, bom šla kar v sredico problema. Ljuba moja, lepo te prosim, dajva si biti na jasnem: pa saj življenje ni zgolj cvetoče polje in v življenju je lepih in grdih trenutkov enako veliko, samo da smo ljudje takšni, da lepe pozabljamo, grdih pa se spominjamo dolgo, pa še napihujemo jih bolj, kot je treba. Razšla sta se s fantom. Ni nekaj najlepšega, ampak ni konec sveta. Šele 13 jih imaš, fantov boš imela vsaj še sedem … osem (?)… morda devet (?), torej ni konec sveta. In svet se še ni podrl, če je nekdo ugotovil, da dobre prijateljice pač niso tako dobre in da bo treba poiskati nekaj primernejšega, boljšega. Pa saj celo življenje nekaj iščemo – kraj, kjer bi živeli, osebo, s katero bi živeli, službo, s katero bi bili zadovoljni, prijatelje, ki bi jim zaupali … torej boš, če ne bo šlo drugače, tiste »opravljivke« čez čas zamenjala za prave prijateljice. Bolj preprosto kot to ne gre. In kot si sama ugotovila, nobena rezanja ali kakršnekoli oblike samokaznovanja ne pomagajo. Čisto nič. Imaš starše, ki ti, kot praviš, kljub prepirčkom (ja, kje pa se ne prepirajo?) vendarle stojijo ob strani, uspešna si v šoli in v glasbeni tudi, nekateri pravijo, da si lepa (res ni treba, da to čisto vsi pravijo, da bi verjela, ker je to itak nemogoče). A vse to tebi ne zadošča. Vztrajno iščeš nekaj slabega. Kot krtek rineš in, kot pravijo, kdor išče, ta tudi najde. Poznam na tisoče tvojih vrstnic, ki bi bile že s polovico tega, kar pri tebi najdemo kot dobro in pozitivno, navdušene. Moja vnukinja Anja, ki sem ji pred leti rekla, da je svetovna prvakinja v nošenju in risanju žalostnih obrazkov, saj je bila res en kup nesreče, pa ji ni bilo nič slabše kot nam okrog nje, mi je lani med praznovanjem mojega rojstnega dne zaupala svojo rešitev. Družila se je s sošolko, ki je imela strašne probleme z zdravjem, pa tudi doma so imeli kar težke razmere za življenje. »Pomagala sem ji, da je šla skozi vse stiske, a s tem sem pomagala tudi sebi, saj sem spoznala, kako sem jaz srečna v primerjavi z njo, in me je na neki točki celo postalo sram, da sem ena sama žalostinka in kup nesreče. S kakšno pravico, sem si rekla?« Ne bom rekla, da je ta recept uporaben povsod za vse, ampak velja poskusiti. Torej, ozri se okrog sebe in poglej nekoliko pod površje tujih življenj. Marsikdo namreč navzven kaže, da ima srečno življenje, v resnici pa prestaja težke čase, s katerimi se spopada z optimizmom. Če pa mu kdo pri tem pomaga, in zakaj to ne bi bila ti, mu bo toliko lažje. In tebi tudi.

 

Živijo.

Vem da se sliš ful glupo ampk ja…js sm v 2 fanta naenkat ampk tega nočm nikomur povedat :/..Ena moja sosolka je tut v enga izmed njiju in ni mi lih ok k skos hoce d uprasam njega ce bi biu z njo…ugh…pol drug problem je da sm lubosumna na eno sosolko k se skos druz iz mojo prjatlco in me zapostavla…sej sta obe ful ok pa povedala sm jima tut ze da mi to ni ok sam zgleda se ne zavedata…pol tretji problem je da mi je dejansko ful usec ena oseba iz interneta pac igralc, tko fulll prou zalublena sm vanga…ubistvu sta 2 osebi/igralca in skos sam o njima razmislam ughh…nevem kaj se z mano dogaja…pol tretji problem je da men je makeup ful usec in bi ga res rada nosila v solo in tko sam nocm izpadt tko vazno pred prjatlcami in starsi…oprosti kr nism slovnicno pisala ampak tko mi je bols..ce bi lahko odgovorila cim prej bi blo supr…hvala:(

StuckInNostalgia, 13 let

Hi, StuckInNostalgia!

Vem, da se tudi moje sliši glupo, ampak šele na polovici pisma sem ugotovila, da to ni islandščina in da ni nikjer podnapisov. Potem sem šla od začetka, korak za korakom, postavila manjkajoče samoglasnike in črke na sploh, na c-je  in s-je dala strešice in, ne boš verjela, celo razumela, kaj mi pišeš. Se ti pa jaz vnaprej opravičujem, ker bom pisala v dokaj knjižni slovenščini in boš morala učiteljico slovenščine vprašati, da ti ga pomaga prebrati, če kaj ne boš razumela. Sem se pa potrudila, da ti čim prej odpišem, to pa moraš priznati, kajne? Če pa me matematična pamet ni čisto zapustila, potem si ti zaljubljena v kar štiri – dva fanta, ne vem, ali iz šole ali iz soseščine, pa še v dva igralca, mislim tista z interneta. Kdo sem jaz, da ti bom zdaj razširila obzorja s pametnimi vprašanji v slogu »a se tebi ne zdi, da pa so štirje fantje samo zate vseeno malo preveč in sebično«. Zato ti tega ne bom rekla. Ne zdi pa se mi smiselno, da si ljubosumna na neko sošolko, ki ji je všeč isti fant kot tebi in te prosi, da ji pomagaš priti do njega. Da si ti v tistega fanta, ne ve živ bog razen tebe in zdaj po novem še jaz, ti pa pričakuješ, da se ga bodo vsa druga dekleta izogibala. Najlažje bo, če tudi ti njej priznaš, da ti je mladenič všeč, potem pa se bosta že nekako dogovorili. Ne nazadnje, če prav razumem, je tebi všeč še en, torej imaš ti vsaj načrt B. Ne bom rekla, da imaš tudi načrta C in D, kajti tista dva modela z interneta ne morem šteti kot resno možnost. Ne bom ti jemala vsega poguma in uničila sleherno upanje, ampak da bi se iz te računalniške zaljubljenosti razvilo kaj resnega, je možno približno toliko, kot da bi se poštar Geza oženil z Rebeko Dremelj. Če pa me že med vrsticami vprašaš, kaj se ti dogaja, ti moram po pravici povedati, da tudi jaz ne vem. Ampak mislim, da ni nič grozno resnega in neozdravljivega. Pač so ti naenkrat všeč fantje, in to več fantov, in hudič je, da se je pri takšni izbiri res težko odločiti. Ampak ti razmisli, počasi, nikamor se ne mudi, in se odloči za enega. Boš že premislila, ko boš videla, da si se morda odpravila po napačni stezici.  Prav tako, kot se boš morala odločiti, ali še naprej ostati prijateljica s sošolko, ki te, po tvoje,  zaradi druge prijateljice zapostavlja, ali iskati bolj zvesto in samo tvojo prijateljico. Jaz sem bila vedno za to, da s pogovorom ugotovimo, ali ne bi morda lahko bile tri prijateljice, ne pa da si druga drugo lastimo, kot da bi bile bicikli. Saj poznaš tisti komad od starega punkerja Pera Lovšina »Mi trije smo najboljši par«. No, tako nekako bi se tudi ve tri lahko dogovorile. Si me pa ujela na napačni nogi, ko si me nekako med vrsticami vprašala, ali naj nosiš mejkap ali ne. Častna beseda, nisem prava oseba. Jaz, draga moja StuckInNostalgia, nisem nosila in ne nosim mejkapa. Morda se ti zdi čudno, ampak tako, kot je tebi všeč, meni nikoli ni nič pomenil. Nisem imela nič proti, če so se druga dekleta napudrala, našminkala in si trepalnice podaljšala in počrnila, mene pač nikoli ni prijelo. Res pa je, da se mi zdi, da mejkap, še posebej pri tvoji starosti, nekako še ne sodi v šolske klopi. Morda učitelji ne bi imeli nič proti, v kar sicer dvomim, a jaz bi najprej pomislila na vse tiste sošolke, ki bi se morda tudi same rade naličile, pa nimajo denarja ali pa imajo še bolj stroge starše. Meni bi bilo hudo, imela bi slabo vest. Ampak poglejva, če se da doseči kakšen kompromis. Naliči se, ampak glej, da bo to zares kvalitetno, strokovno, da ne bo to nekakšen zmazek, in za začetek se naliči čisto malo, čisto rahlo, za vzorec. Boš videla, kako ti gre in kako se bodo odzvali v šoli in doma. Potem, čez čas pa lahko malo bolj pogumno uporabiš ličila, a ne pretiravaj. Slab in pretiran mejkap je slabši od nobenega!

Objavljeno v Pilu, julij 2018