bralni_februar19

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

Sonce je bilo visoko. Žarelo je kot razbeljena plošča na njihovem kuhalniku v kuhinji, ko je ta še stala. Druga plošča jo je žgala v trebuhu. Od lakote. Dvignila je roko in s prstom okrog sonca narisala mrtvaško glavo. Prejšnji dan se ni nihče spomnil na njen trinajsti rojstni dan. Umrla je dojenčica in mama je šla iskat hrano, da ne bi umrl še kdo od njih. Družina je štela samo še Džunaida, Rafiga, Zahido, Dalal, Bajan in njiju z mamo.

Brat Džunaid ji je pred tem zaupal, da je za dojenčico našel kupca. Prodal jo bo za vsaj petsto ameriških dolarjev. S podkupnino si bo plačal beg v Evropo. Slišal je, da so prebežniki dobrodošli v Angliji, Nemčiji in drugih državah. Poiskal si bo delo in poslal ponje.

»Zapomni si, Anglija je v Evropi kot Amerika v svetu …« jo je podučil. »Enkrat bom zbežal tja …«

»Oče ti ne bo dovolil …« je ugovarjala.

»Oče je izginil. Sam Alah ve, kje je. Anglija je komaj kaj večja od Sirije, pa ima dvakrat več prebivalcev …« je navdušeno razlagal. »Tam dobiš vse, tukaj ni ničesar več. Če mi uspe zbežati v London, bom poslal pote. Zapomni si to! Sirija je izgubljena …«

Hiba

Zgodba Hibine družine je žalostna, je grozljiva, je boleča, pa tudi navdihujoča. V Siriji, Jemnu in afriških državah, kjer so vojne ali pa »samo« vojaške diktature, je življenje za ljudi tako nevarno, da raje tvegajo smrt na begu, kot da bi ostali tam. Na begu ti ostane vsaj nekaj možnosti. Hibina družina je velika, kljub smrti dojenčice ima še šest bratov in sester – pa zato ni izguba dojenčice nič manj boleča. Če imaš večjo družino, to ne pomeni, da se tvoja ljubezen deli, ampak se z vsakim članom pomnoži. Ob očetovem izginotju so se napadi stopnjevali, zato se je mama z večino otrok odpravila proti možnosti rešitve. Ko greš na tako pot, si misliš, da te čakajo hude nevarnosti, a dejansko je še mnogo huje. Za vsak primer, zaradi tistega črva dvoma, je Savid ostal v domači vasi z babico in dedkom. Morda se bo kdo vprašal, kako lahko enega otroka pustiš, katerega izbereš, in verjemite, tudi Hibina mama se je večkrat to vprašala. Izbrala je tako, da bi vsi imeli čim večjo možnost preživetja. Seveda pa si ni predstavljala, da se bo pot že tako hitro spremenila v katastrofo.

Kako bi vi odreagirali, če bi vašo družino sredi noči napadli oboroženi moški? Ko se Hiba zbudi iz omedlevice in ji po glavi še vedno odzvanjajo kriki bratov in sestric, jo dekle v nikabu pozdravi: »Dobrodošla v peklu …«

Taja in Jan

Taji in Janu je doma, v Sloveniji, zelo lepo. Jan odlično tekmuje v plavanju in je srečno zaljubljen najstnik, Taja pa osnovnošolka, katere edina skrb je, da pogreša očeta, ki dela v Angliji. Ko se oče in mama odločita, da se vsi preselijo v Anglijo, nobenemu izmed njiju dejansko še vedno ni nič hudega – Taja pogreša najboljšo prijateljico, Jan pa svoje življenje. Svoje starše zasovraži, obnaša se, kot da se mu je s selitvijo zgodila najhujša krivica. Namrgoden se ne vključi posebej dobro v novo okolje in šolo. Že res, da je tudi njegov oče migrant, ampak povsem drugačen migrant od drugih. Nemoč in slabo voljo zato Jan stresa na »hujše« migrante, na islamiste, na zakrinkane, na teroriste. Za tarčo vzame Hibo – sošolko, ki skuša biti nevidna, neopazna, sošolko, ki si v življenju ne želi ničesar drugega, kot da bi spet videla kogarkoli od svoje družine. Ljudje si v svoji zaslepljenosti v glavi lahko napletemo strašljive zgodbe, hujskaški mediji ne pripomorejo k spodbujanju sožitja in pomanjkanje prave komunikacije in ljubezni med ljudmi lahko vodi k nasilnim dejanjem.

Hiba in Jan sta samo dva otroka, ki sta rasla v različnih okoljih, doživela različne stvari in zato različno reagirata na življenje. V knjigi pa se prepletajo še zgodbe Hibinih bratov Savida in Džunaida, drugih beguncev, na primer Čukvama iz Afrike, pa najstnikov iz Čečenije, Nure in Tamerja, Janovih sošolcev Malika, Erica in Jamieja. Svet res ni črno-bel in tisti, ki imamo srečo, bi morali do ljudi v nesreči pokazati več sočutja, razumevanja in jim ponuditi pomoč. Morda se slika obrne že jutri in si bomo sami želeli, da bi nam kdo pomagal.

Objavljeno v Pilu, februar 2019