justi_februar19

Februar je in priznam, da se mnogim  mojim vrstnikom s starostjo zime kar nekam podaljšujejo, jih noče biti konec, pa so pred samo petimi, šestimi leti komaj čakali sneg in dričanje s sanmi po bližnjem hribu za blokom ter ulično  tekmovanje v gradnji največjega snežaka. Mene, naj se sliši še tako čudno, kljub letom zima še vedno navdušuje in niti s štirimi pari konj me ne bi mogli zadržati, da ne bi pozno zvečer, ko sneg začne močneje naletavati in pokrivati pločnike in park, obula snežk, se ohomotala z dolgim šalom in odpravila na dolg sprehod po tihih belih ulicah. In če me nihče ne vidi, z jezikom lovim padajoče snežinke. Ta navada mi je ostala še od otroštva. In zjutraj, ko vidim okrog bloka debelo snežno odejo, sem prva z lopato pred vhodom in začnem kot snežni plug riniti in delati poti. Potem pridejo drugi stanovalci, očistimo parkirišče, klopce za blokom in na njih spijemo nekaj litrov čaja, popoldne pa, ko mularija pride iz šole, naredimo takšno snežno trdnjavo, da jo stopi šele aprilsko sonce. Ne vem, kako je z vami, ampak prepričana sem, da imate februar radi vsaj zaradi počitnic, če že niste zaljubljenci v sneg in mraz.

Snežna kraljica Justi

 

Živjo, sem Julija. Pišem prvič in zato še toliko bolj upam, da bo moje pismo objavljeno, ker si to res želim. Imam 4 vprašanja:

  1. Kako postati priljubljen? (Prosim ne odgovoriti »BODI TO, KAR SI«, ker to vem)
  2. Imam 11 let in (še) nimam telefona. Je to pametno?
  3. Kako se najboljše učiti?
  4. Kaj se dogaja v puberteti (kdaj, kako …)?

Hvala vam za odgovore:)

Julija,11 let

Hej, hoj, Julija!

Tvoje pismo je kot telegram. V slogu: »Nič ne bomo filozofirali, pa pleteničili, pa zapravljali dragocen čas in prostor. Pet stavkov in pika. Kratko in jedrnato!« Sorči, ker jaz ne bom odgovorila s petimi stavki, kar ne pomeni, da ne bi znala odgovoriti zgolj z da ali pa ne. Moj sosed Milivoj, saj veste, upokojeni profesor,  pa kakšen dan, ko je zelo zamišljen, ko piše kakšen članek za znanstveno revijo, lahko komunicira samo s prikimavanjem  ali odmahovanjem glave. Temu pa res lahko rečemo super kratko in jedrnato. A se na kratko problemov največkrat ne da reševati, čeprav včasih, priznam, nekoliko preveč kompliciramo, zato bom, draga Julija, v tvojem primeru uporabila »mešano metodo« – kombinacija malo daljših in malo krajših odgovorov. Pri prvem vprašanju, tistem o poti do priljubljenosti, bom, ne boš  verjela, upoštevala tvojo prošnjo in ti ne bom napisala, da »bodi to, kar si in kakršna si«. To bo moj prispevek k dokazu, da čisto vsi odrasli pa le nismo gluhi za predloge mlajših. Ja, kako pa bi ti, draga moja, svetovala, da za priljubljenost moraš ostati to, kar si, ko pa sploh ne vem, kdo in kakšna si. Kaj pa, če si sitna, zoprna, nergava, prepirljiva … Potem bi bilo res sila nespametno, če bi ti svetovala, da bodi to, kar si. A prav tako ti ne bom rekla, da boš sigurno najbolj priljubljena daleč naokrog, če boš sošolcem pisala domače naloge, če boš vsak dan k pouku prinesla palačinke s slivovo marmelado, če se boš strinjala s prav vsem, kar bodo rekli tvoji vrstniki, in se boš vedno smejala njihovim šalam, pa čeprav bodo neumne. Če pa boš prva dvignila roko, ko bodo učitelji odprli redovalnico in rekli, a se kdo javi, samo zato, da pred kruto usodo, ki se ji reče »sedi, cvek«, rešiš sošolce, te bodo imeli tako radi, da boš delila avtograme, kot bi bila Lady Gaga ali Justin Bieber. To bi bilo »kupovanje« priljubljenosti, tega pa, saj se strinjaš, ne bova počeli. Torej, če narediva črto in seštejemo ter odštejemo  pluse in minuse, je pot do priljubljenosti tam nekje vmes med obema možnostma: da si prijazna, pripravljena pomagati, razumevajoča, dobre volje, razgledana, a ne vsiljiva in napihnjena, da braniš svoj prav in priznaš, če ima kdo drug bolj prav, da ne delaš drugim, česar ne želiš, da drugi delajo tebi, in da se ne delaš najbolj pametna na svetu … Poskusi tako in mi sporoči, če je kaj pomagalo. Ti imaš enajst let in nimaš telefona, jaz imam kar precej let več od tebe, pa bi se ga včasih najraje znebila. Telefona, mislim. Zakaj? Ker počasi izgublja osnovno funkcijo. Včasih smo ga potrebovali, da smo se na kratko, z nekaj stavki, zmenili, kje se dobimo, danes pa so telefoni nočna mora. Že otročički v vozičkih  buljijo v zaslone pametnih telefonov, namesto da bi opazovali čudoviti svet okrog sebe. Ljudje množično telefonirajo med vožnjo, v družbi petih okrog mize v lokalu vsaj štirje z vesoljsko hitrostjo tipkajo po zaslonih in ne poslušajo drug drugega. Pred dnevi sem po telefonu poskušala dobiti neko bančno informacijo, pa mi je »plastična tajnica« rekla, da sem 22. na vrsti, in potem sem poslušala neskončno dolgočasno glasbo, da bi čez nekaj minut izvedela, da sem »že« 20. na vrsti. Potem sem ugotovila, da bi bilo enostavneje in hitreje, če bi se oblekla in šla do banke ter se tam osebno pogovorila kar na okenčku. Da ne bom zdaj tukaj doktorirala na temo telefončki in mladostniki, ti bom odgovorila na kratko. Sem za, da imaš telefon, če boš s starši sklenila dogovor, ki se ga boš, seveda, strogo držala; da boš telefon uporabljala samo za najnujnejše klice, da ne boš vanj gledala med poukom pod klopjo, da ga boš res le občasno uporabljala za potovanja skozi vsa mogoča in dostopna družabna omrežja (Facebook, Twitter, What’s up …), skratka, da ne boš sužnja te škatlice. Za to imaš še veliko časa.

Ker smo ljudje zelo različni, je tudi navodil in pravil o tem, kako se učiti, kako pomniti in kako ne pozabljati, za eno debelo knjigo. Nekaj osnovnih pravil pa drži za večino ljudi. Snov, ki jo jemljete v šoli, je najbolje obnoviti še isti dan, ko je sveža, in tudi z domačo nalogo ne gre odlašati, češ, saj imamo biologijo šele prihodnji teden. Načeloma je bolje, če si učenje razdelimo enakomerno, ampak resnici na ljubo ljudje večinoma odlašamo, čakamo in potem zagrizemo, ko je kup snovi tako velik, da se nam bo podrl na glavo. Mnogi se lažje učijo in več zapomnijo, če se učijo še z nekom in se potem izmenično sprašujeta, dodajata tisto, česar oni drugi ne zna, primerjata rezultate rešenih nalog. Predvsem pa – ne smemo prehitro odnehati, če nam reševanje nalog dela preglavice. Stopi do učiteljev in jih prijazno vprašaj, kakšno učenje ti predlagajo. Saj so za božjo voljo v šoli zato, da vas kaj naučijo. Vsaj tako je bilo, ko sem jaz obiskovala šolo in tudi delala v njej. No, in že smo pri puberteti. To je najbolj burno obdobje v življenju, ko telo in duša, no, možgani, če sem bolj natančna, prehajata iz otroštva v svet odraslih. Norijo hormoni, norijo občutki, podivjajo čustva, zmeša se staršem, ker sploh ne razumejo in ne prepoznajo več svojih do včeraj »zlatih otrok«, kot da tudi sami niso šli skozi takšno obdobje. Enim se to dogaja več let, drugim bolj na kratko, nekatere puberteta »trešči« pri trinajstih, druge prej, tretje pri petnajstih, ene bolj, druge manj … Pravzaprav ni pravila, razen da temu redko kdo uide. Ampak sedi malo za računalnik in odtipkaj »puberteta«. Imela boš za pet dni branja. Najbolj zabavno pa je, ko se nekaj let pozneje spominjamo, kakšne norije smo ušpičili, ko smo bili pubertetniki.

 

Živjo, si najboljša teta na svetu in upam, da to že veš, zato o tem ne bom preveč razglabljala. Raje preidiva k mojemu problemu. V četrtem razredu je v naš razred prišla nova sošolka. Nam z mojimi prijateljicami (bile smo tri) se je zdela v redu, zato smo jo vprašale, če bi bila naša prijateljica. Strinjala se je in bila še zelo prijazna do konca leta. Na začetku petega razreda pa so se zelo videle razlike. Ena od prijateljic se je zelo spremenila. Zdaj je bila zelo podobna tisti novi sošolki. Potem sta se začeli med sabo bolj povezovati in zmeraj sta bili skupaj. Tako rekoč sta na naju pozabili. Midve sva se začeli na skrivaj dobivati (priznam da sva ju malo tudi opravljali) in sva nekako postali sami prijateljici. Nekega dne sva jima hoteli povedati, da nismo več za skupaj in da je bolje, da se razidemo. Več mesecev sva planirali, kako bi jima to povedali, da ju ne bi preveč prizadelo. Ampak ju je. Hoditi smo morale k psihologu in ne vem kaj še. Potem smo nekako spet postale dobre prijateljice, ampak ne zares. Zdaj smo v 7. razredu in jima še zdaj laževa in se dobivava na skrivaj po šoli. Spet planirava, kako bi to naredili, ampak nama ne uspeva ravno. Pa še mislim, da sem zdaj, ko se takole pretvarjava, ugotovila, da ju imam na nek način še vedno rada. Ampak bolj ne. Res ne vem, kako bi jima to povedali, zato prosim za pomoč. Upam, da bo to v Pilu.

Evica, 12 let

Ojla, Evica!

Tale razburljiva zgodba o štirih prijateljicah, ki to zdaj so, prijateljice namreč,  potem pa ne več in potem spet so in nato se ene drugim skrivajo, da bi se pozneje spet družile, a ne s prevelikim navdušenjem … že malo diši kot nadaljevanka Igra prestolov. Priznam, da sem morala trikrat pozorno prebrati, da bi nekako razumela ta zapleteni odnos, iz katerega pa ob najboljši volji in večdnevnem trudu nikakor nisem mogla izbrskati, kaj vas v resnici povezuje, druži, da ste bile tako rade skupaj, in v čem ste si postale tako različne, da si prijateljstva v polnem pomenu te besede ne želite več. Sploh pa ne  razumem, zakaj in kako ste težave v prijateljstvu reševali s psihologom. Škoda, da mi nisi napisala, kaj ste se tam pogovarjali in do česa ste prišli. Ampak, če sem iskrena, pravo prijateljstvo ni čisto preprost proces v slogu:  pride nekaj najstnikov ali odraslih, saj je vseeno, skupaj in ugotovijo, da so si simpatični, ljubi, da se razumejo in se zato družijo. Pri odraslih je to malce lažje, kajti gre za že oblikovane osebe, so, kakršni so, in pika. Najstniki pa se spreminjajo, pa ne iz leta v leto, ampak včasih iz tedna v teden. Zato nekoga, s katerim so prijatelji, nenadoma lepega dne ne razumejo več, čez noč se spremeni, ima neke druge interese in poglede nase, na svet, ljudi okrog sebe. In to nam je lahko všeč ali pa ne.  Lahko je meni biti prijateljica s poštarjem Gezo, za katerega že vrsto let vem, kako diha in kako misli in kakšen je njegov pogled na svet, name, na življenje. Če verjamete ali ne, ko igramo tarok, vem, kakšne karte ima v rokah. Pri vas, v vaših letih, ko se spreminjate kot vreme v Angliji, pa je to malce težje in zato pogostokrat tistega, kar vas povezuje, čez čas ni več. Verjemi mi, nista se spremenili samo tisti dve prijateljici. Tudi ti si sigurno nekoliko drugačna, kot si bila, in tudi tista, s katero se zdaj bolj družiš, ni čisto ista kot pred letom dni, a njena sprememba te očitno ne moti. Ampak jaz vedno pravim: dajmo se sprejemati v svoji raznolikosti, priznavajmo drug drugemu pravico do drugačnosti, četudi nam včasih kakšna stvar ni všeč. Saj sama vidiš, kam pelje to trmarjenje, ker sta onidve v peti razred prišli nekoliko spremenjeni. Po eni strani sta ti še vedno všeč, po drugi ju zavračaš, čeprav ti je malce žal. Pameten pogovor med vami štirimi, pogovor, v katerem bi poskušali odkrito povedati druga drugi, kaj pričakujete, kaj ponujate, kaj sprejemate in kaj zavračate, bi najbolj pripomogel, da stvari postavite na pravo mesto. Poglej, če ne gre, ne gre. Z glavo skozi zid je nespametno iti, pa četudi za ceno, da bo nekega prijateljstva dokončno konec. Tole skrivanjem za vogali in v temi, bežanje kot lopov, ki je sunil v trafiki škatlico cigaret, pa res nima nobenega smisla. Iščite druga pri drugi tisto, kar je lepega, kar vas povezuje. Pa tega ne more biti tako malo, ko pa še sama ugotavljaš, da tisti dve prijateljici vendarle malo pogrešaš in da nista tako slabi. Tisto, v čemer se razlikujete, pa naj ne bo razlog za prepir ali izogibanje, opravljanja, nagajanje, ampak dobrodošel prispevek  k raznolikosti, ki nas bogati, nam popestri življenje, ne pa deli.

 

Ojla! Res si najboljša. Res rabim tvojo pomoč, ker ne vem, kaj narediti.

  1. V šoli mi gre zelo slabo.
  2. Starša ne vesta za ocene, ker ne vem, kako naj jima povem.
  3. Mam ločene starše, oči se je zdaj preselil zelo daleč. Obiskujem ga vsak drug vikend, ampak moram zato vstati zeeelooo zgodaj, da pridem pravočasno v šolo.
  4. Oba starša imata svoja partnerja, ki mi res nista všeč.
  5. Všeč mi je en fant, ampak ne vem, če sem jaz tudi njemu.
  6. Ne vem, komu lahko zaupam, še svoji najboljši prjatlci ne, ni mi še dala razloga, da ji ne bi, ampak res me je strah, da me ne bi izdala.
  7. Res sem zelo pod stresom, grozno se počutim v svoji koži pač, men je zelo težko in sem že večkrat razmišljala o rezanju, samomoru … Kaj naj naredim …?

Nwm, 1111111

Čavči, Nwm,1111111!

Bi poštar Geza rekel: »Gremo po vrsti, kot so hiše v Trsti!« In po navadi ga jaz ubogam, ko se lotim tistih pisem, v katerih kar čez rob teče od številnih vprašanj, kakršno je denimo tvoje. Pa bom tokrat naredila izjemo in bom šla od zadaj. Vprašanje številka 7 ne obstaja, ne bomo ga brali, ne bomo nanj odgovarjali, ne bomo se z njim ukvarjali. Toliko otrok že v tvoji neposredni bližini, kaj šele po vsem svetu, živi na robu revščine, v vojni, brez staršev, so bolni, skratka  imajo tako težko življenje, da so tvoji problemi (ločeni starši in neznanka, ali si ti nekemu fantu všeč)  v primerjavi z njihovimi bolj pravljica za lahko noč kot nekaj groznega, zaradi česar ti po glavi blodijo strašne misli. Da se razumeva. Sploh ne pravim, da nimaš težav, ampak v življenju jih je vedno veliko, če ne pridejo same, pa si jih sami naredimo, in nič ne pomaga, če otrpnemo in čakamo, da gredo same od sebe, ampak se jih lotimo z dobro voljo in optimizmom. Torej se razumeva? Ne bova obupavali. Če sem se jaz naučila igrati tarok, smučati in popraviti odtok pod pomivalnim koritom, boš tudi ti kos tem nekaj manjšim problemčkom. Da ti gre v šoli slabše, niti ni čudno, kajti ločitve nikogar ne pustijo ravnodušnega. To so velike in dokaj boleče spremembe v življenju najstnikov, in kar je najhuje, odrasli, obremenjeni s svojimi ločitvenimi težavami, pogostokrat sploh ne opazijo, kako hudo je otrokom. Ampak, ti si, to vem, dovolj močna, da boš to padajočo spiralo obrnila in se boš malodušju in prizadetosti postavila po robu z učenjem, znanjem in boljšimi ocenami. Staršem boš dokazala, da te tam neka ločitev in njihova nesposobnost, da medsebojne težave rešita na manj boleč način, ne bosta vrgli iz tira. Ostala boš močna in pokončna. Prosi razredničarko in sošolce, da ti pomagajo pri učenju. Nič sramotnega in ponižujočega ni v tem. Vsekakor pa je to bolj pametno kot pestovati bolečino in nanjo zvračati krivdo za nenapisano domačo nalogo. In če si pripravljena ugrizniti v to kislo jabolko, ki se mu reče šola, potem tudi staršem povej, da imaš težave, da bi rada imela več znanja in boljše ocene in zato naj ti tudi onadva pomagata. Če sta si že sama uredila življenje z novima partnerjema, potem pa naj ti pomagata, da si tudi ti urediš svoje življenje. Ne boš verjela, kako se ti bo življenje izboljšalo in sonce bo bolj sijalo, ko boš znova dobila nekaj boljših ocen, zrasla ti bo samozavest in se ne boš ustrašila fanta, ki ti je všeč, povabiti na sok ali prositi, naj te spremi do knjižnice, in ti ne bo nerodno voščiti mu za rojstni dan. Ko bo ta prva stopnička za teboj, bo vse naprej veliko lažje. Kakšen konec pa bo imela ta zgodba, pa se res ne upam napovedati. Ker boš zadovoljna, da ti gre v šoli bolje, ti tudi ne bo tako hudo »zeeeloooo zgooooodaj(!)« vstati, ko si na obisku pri očetu oziroma ko greš v šolo, in ne boš imela velikih dvomov o tem, ali je prijateljica vredna tvojega zaupanja ali ne. Mimogrede, pri ocenjevanju ljudi imamo dva pristopa. Jaz pravim – moj in Gezov. Jaz ljudi sprejemam kot dobre in čakam, da se dokažejo kot pridaniči. Geza ljudi načelno ocenjuje kot slabe in čaka, da pokažejo svoj prijazni, prijateljski obraz, čaka, da se dokažejo kot ljudje z velikim L. Ti si izberi svoj način  ocenjevanja novih partnerjev svojih staršev, ampak obenem poskušaj razumeti, da tudi njima ta situacija ni nekaj povsem običajnega, in jima daj malo časa, da se pokažeta v takšni ali drugačni, predvsem pa pravi luči. Tako. Zdaj pa glavo gor, knjigo v roke in hajdi po novo znanje in boljše ocene. Mogoče pa ima tisti fant, ki ti je všeč, rad trojke in štirice. To pa boš že zmogla, kajne?

Objavljeno v Pilu, februar 2019