justi_marec19

Dragi moji, brez panike! Niste bolni, z vami v resnici ni nič narobe, čeprav se vam zdi, da ste malo izgubljeni v vesolju, da vas vse skeli, ščemi in boli, da preslišite vsak drugi stavek vaših sošolcev in prijateljev, učiteljev in staršev pa ploh ne slišite.  V nosnice vam nenehno silijo vonjave, ki sicer niti malo niso neprijetne, a so, blago rečeno, nenavadne, ne morete prenehati gledati v modro nebo in sonce, roke, noge in veke so težke, premikate se kot boksar po napornem dvoboju in pogosto vam gre en čas na jok, en čas vas sili v nerazložljiv smeh. Marec je, ljubčki, marec. Po zimi, ki smo jo bolj ali manj prestali, gledajoč skozi okno tople sobe, čeprav bi mi starejši rekli »a je to sploh bila kakšna zima«, nas pomlad 24 ur na dan  neusmiljeno treska po vseh čutilih. Tako kot so se  sokovi pognali po rastlinah, se po naših žilah pretaka ogreta kri, pri vas mlajših obogatena še s hormoni, in nič ni čudnega, da se malce opotekamo, da smo občutljivi bolj kot po navadi, da se obnašamo kot bikec Ferdinand, ki je raje vohal rožice na travniku, kot se boril v areni s toreadorjem, da se nam zdi, kot bi bili rahlo zmedeni, zreli za pogovor s psihologom, zdravnikom in socialno delavko. Imam dobro novico za vas. Še en mesec potrpite in boste spet vi, takšni, kakršni ste v resnici, kakršne se poznate. Samo marec in april naj mineta.

Vaša pomladna Justi

 

Živjo!

V šoli me nihče ne mara. Sošolci se me ne upajo niti dotakniti, pa ne vem zakaj. Starši me doma pretepajo in kričijo name, če česa ne naredim prav. Med odmori sem pogosto sama in se ne družim. Tisti, ki ne poznajo mojih težav, me pogosto sprašujejo zakaj » samevam.« Imam postavljene diagnoze DISPRAKSIJA ČUSTVENO-VEDENJSKE MOTNJE in AVTISTIČNE MOTNJE. Jaz v šoli ne zdržim več. Doma pogosto jokam ali se zaklenem v svojo sobo. Svojo zgodbo se trudim povedati našemu župniku, ker je, preden je postal duhovnik, bil fizioterapevt ter se je dodatno izpopolnjeval na Psihiatrični kliniki za psihoterapijo. Velikokrat, ko me vpraša, kako je v šoli, se mu zlažem, da dobro. Preprosto sem preveč sramežljiva, da bi mu povedala resnico. Prosim, pomagaj!

Nika, 11 let

Čavči, Nika!

Ljuba moja, v življenju večino problemov lahko odpravimo kar sami. Pravzaprav je celo najboljše, da se, če se le da, težav lotimo premišljeno, odločno in prepričani, da smo jim kos. Če že vnaprej začnemo dvomiti o končnem uspehu, smo si sami zelo otežili pot do uspeha. Ne bom pozabila, ko me je mularija iz bloka povabila, naj se jim pridružim pri igranju pikada. Saj veš, metanje puščic v tablo. Sem takoj rekla, da tega ne zmorem, da tega ne znam, da bom, nerodna kot sem, prej nekomu oko iztaknila, kot pa zadela kakšno številko na tisti tabli, in če verjameš ali ne, tako je tudi bilo. No ja, ne tisto o iztaknjenem očesu. Sem pa puščice res metala tako, da niti table nisem zadela – bolj so bili v nevarnosti ptiči na veji drevesa, na katerega deblo smo pritrdili pikado. Zakaj mi ne gre, sem vprašala poštarja Gezo, ki je tak vsestranski  športnik, da ni vrag, da se ne bi razumel tudi na športno psihologijo. Kaj je narobe z menoj, me je zanimalo. Nič ni narobe, me je miril Geza: »Samo prepričala si sama sebe, da tega ne znaš in ne zmoreš. Pa zmoreš in znaš, samo hoteti moraš!« In potem sem se lotila samoprepričevanja, da tako štorasta pa že nisem, da tiste puščice ne bi zalučala točno v tablo s številkami na tarči. In po nekaj tednih mi je ob pomoči mularije iz bloka, ki me je spodbujala in prepričevala, da sem zmožna zalučati puščico in zadeti tarčo, uspelo. Torej, nauk? Če ne moreš sam rešiti problema, poišči pomoč, zaupaj težavo drugim. To sem ti hotela povedati s to kratko zgodbico o moji pomanjkljivi samozavesti in strahu, da mi nekaj ne bo uspelo. Ti imaš težavo, o tem ni dvoma. Poučila sem se o tvojih diagnozah, nekaj prebrala v strokovni literaturi in zdaj bi rekla, da vem, kaj te v resnici muči – težave imaš z razumevanjem, s stiki z drugimi, pomnjenjem, nekoliko s koordinacijo … Seveda nisem čez noč postala velika strokovnjakinja, a zdaj vsaj vem, da to ni nekaj tako groznega, s čimer se ne bi dalo živeti. Še posebej, če boš težave zaupala pravim ljudem in prosila za razumevanje in pomoč. V tem primeru sem prepričana, da kmalu ne boš več tako osamljena, nebogljena, prestrašena in razočarana. Pogovori se z nekom, ki mu zaupaš, denimo z učiteljico, razredničarko ali šolsko psihologinjo. Razmislite, ali in kako seznaniti sošolce s tvojo težavo, za katero nisi nič kriva,  ki pa je razlog, da si nekoliko odmaknjena ali zadržana. Mislim, da bo večina tvojih sošolcev, če jim bo to primerno pojasnjeno, z razumevanjem sprejela razlago, zakaj si videti nekoliko drugačna, in prepričana sem, da ti bodo stali ob strani in ti bodo tudi pripravljeni pomagati. Ne bom slepomišila in ti že zdaj povem, da se bo našel kakšen napihnjen pametnjakovič, ki se bo iz tvoje težave delal norca, a kaj moremo, na svetu so tudi takšni, ki itak prej ali slej na lastni koži občutijo, kako je to, če si drugačen, če ti kaj ne gre, če imaš težave, pa te drugi ne razumejo. Ampak takšni naju ne zanimajo. Zanimajo naju tisti, ki ti bodo prisluhnili in ti stali ob strani. A tega ne morejo, če ne bodo vedeli, kaj je s teboj. Zaklepanje v sobo in solze tega problema ne bodo odpravili. Skrivanje težave pred župnikom se mi prav tako ne zdi ravno pametna poteza, še posebej, ker, kot sama praviš, ima kar nekaj znanja o težavi, ki tebe muči. In prepričana sem, da ti bo tudi on z veseljem pomagal in stal ob strani, še posebej pri prepričevanju staršev, da morajo spremeniti odnos do tebe. A tega ne bo mogel narediti, če mu boš še naprej razlagala, da je vse v redu. Tako kot sem zapisala v začetku: težave najraje poskušamo rešiti sami, a če ne gre, potem poiščemo pomoč. In ti se imaš h komu zateči, zato nič ne čakaj in naj ti ne bo nič nerodno. Res bi bilo trapasto ne izkoristiti možnost, ki se ti ponuja, da rešiš svoje težave. Pogumno naprej, Nika!

 

Hej Justi! Ne bom na dolgo razlagala, kako v redu oseba si, ker to že sama veš … Pišem ti že sedmič (pravljična številka) in upam, da je ta številka res pravljična in bom dobila odgovor.

Sem zelo pod stresom. Sem športnica in imam treninge VSAK dan po tri ure. Imam zelo malo prostega časa, a kljub temu imam dve najboljši prijateljici, ki jima lahko vse povem – razen teh problemov, ki ti jih bom zaupala. Sem deveti razred. Nihče me ne mara kaj preveč in tudi jaz sovražim vse, imam odlične ocene in slab karakter … posledično me tudi fantje ne marajo … tudi starši mi govorijo naj bom manj »tečna«. Ne dolgo nazaj sta se začela med sabo tudi prepirati … nikoli se nista zares skregala … vedno za brezzvezne stvari. Dvakrat pa je zares počilo. Oba (drugi resni prepir) sta se jokala, čeprav ju nisem videla, ker sva se z bratom dvojčkom zaprla v sobo in tudi midva jokala. Strah naju je, da se bosta ločila. Vedno bolj sem pod stresom in včasih si prav želim umreti. Nikoli nisem pomislila na rezanje, sem pa pomislila na samomor. Včasih se namerno poškodujem, da dobim pozornost (nikoli ni resno). Upam, da ni predolgo, ker res rabim pomoč.

Športnica, 15 let

Aloha, Športnica!

Kot vidiš, je tole moje pisanje dokaz, da pravljice obstajajo, se uresničijo, pravljične številke, kot je denimo sedem, obstajajo in delujejo, kar pomeni, da bomo s skupnimi močmi odpravili tvoje probleme.  Celo poštar Geza odločno poznavalsko prikimava tem mojim ugotovitvam. V uspeh sem prepričana, še posebej zato, ker si, kot praviš, športnica in športniki so odločni, vztrajni, trmasti, pogumni in skoncentrirani, kar je vse super podlaga za uspešno spopadanje s težavami in za premagovanje težav. Spomnim se Mihca, fanta iz sosednjega bloka, ki je pogostokrat hodil k meni po nasvet, včasih pa tudi po tolažbo. Malo neurejene razmere doma, malo pa je bil neodločen, bojazljiv, nesamozavesten, poštar Geza je znal pripomniti, »v naši vasi bi rekli, da je cagav«, in vsak problem ga je vrgel iz tira. Potem pa se je vpisal na karate, redno je treniral in fant je, še sama nisem mogla verjeti, postal odločen, zanesljiv in učinkovit. Ni se ustrašil težav in bil jim je kos. In ti si prav gotovo iz podobnega testa. Si verjetno malce bolj zahtevnega značaja, nisi z vsem in vsakim zadovoljna, in ker pri športu od sebe zahtevaš veliko, imaš podobne zahteve tudi do drugih. Če temu ne zadostijo, o njih nimaš ravno najboljšega mnenja. Dobro pa bi bilo nekoliko premisliti o nečem drugem, kar bi bilo lahko, če ne edini vzrok, pa eden od vzrokov za tvojo nergavost. Preprosto temu rečemo – preobremenjenost. Vsak dan tri ure treninga in potem še šolske obveznosti, pri čemer očitno nočeš biti zgolj povprečna učenka, so kar velik zalogaj in resna obremenitev. Preobremenjeni ljudje pa po navadi niso čisto veselje, zadovoljstvo in dobrohotnost. Za poštarja Gezo, pa tudi vnukinjo Anjo, sem po nergavosti in odrezavosti točno vedela, kdaj sta imela naporen dan. Pa da se ne bi jaz tukaj delala nedolžno ovčko. So bila obdobja pretiranih delovnih in domačih obveznosti, ko same sebe nisem dohajala in sem se iz vedno prijazne in nasmejane  Justi za nekaj časa spremenila v nergačko, ki ni bila z ničimer zadovoljna. Ti pa, draga moja, imaš vsak dan napet kot violinska struna. Kot veš, pri zelo močnem in dolgotrajnem igranju strune rade počijo. To se ti dogaja, čeprav se morda tega niti ne zavedaš in potem so »krivi« drugi. A tudi sama s seboj oziroma s svojim značajem nisi zadovoljna. Zdaj pa so se na vse to nalepile domače težave, starševski prepir, ki te še bolj skrbi in te je strah, da ta zgodba ne bo imela srečnega konca. Ampak ne prehitevajva. Iz dveh, treh prepirov, kakršne sicer zasledimo v skoraj vsaki družini, se ne izcimijo vedno ločitve. Poznala sem zakonski par, za katerega smo vsi rekli, da je idealen, nihče zakoncev ni nikoli slišal prepirati se ali povišati glas, pa sta po tridesetih letih šla narazen. Imam občutek, da sta si še takrat zelo prijazno in tiho rekla: »Nasvidenje.« Torej ni pravila. Ampak ker si stara že 15 let in boš kmalu srednješolka, mislim, da imaš vso pravico prositi starše, naj ti mirno pojasnijo, kakšne probleme imajo in kaj mislijo narediti. Ne nazadnje sta z bratom del družine in dovolj odrasla, da bi lahko predvsem razumela, kaj se dogaja, če že ne moreta vplivati na njun odnos. Lahko pa bi jima odkrit pogovor s hčerko in sinom, ki nista več majhna nebogljena otročička, celo pomagal, da  najdeta izhod iz krize. Vsekakor jima lahko poveš, da ste še vedno družina in  vsi skupaj v tej družini morate deliti dobro in tudi slabo. Negotovost in preobremenjenost,  s katerima se srečuješ, pa sta super podlaga za tvoj stres, bes, napačne ocene in napačne poteze. Mislim, da se bo, ko boš malce zmanjšala tempo in več časa namenila bolj sproščujočim dejavnostim in ko bosta starša uredila zadeve, vse skupaj lepo izteklo. Sporoči mi, kako napreduje ta najin načrt.

 

Hojla!

imam nekaj problemov in mislim da si megastična  in sedaj ti pišem.

  1. Zelo hitro se razjezim. Poskusila sem že vse, pa še vedno ne pomaga. Občutek imam, da se ne morem obvladovati. Ko nekdo pride blizu bi ga najraje »zadavila«. Zato da ne bi poškodovala drugih, poškodujem sama sebe. Že samo en rez s škarjami je dovolj, da se umirim.
  2. Vem, da moj brat jemlje droge in pije. Starši ne vedo. Nočem jim povedati, saj je brat ravno tako vzkipljiv kot jaz. Po navadi ima čuden glas … zelo me skrbi zanj.
  3. Starši mislijo, da sem popolna in menijo, da moram imeti same petice. Ampak jaz tega enostavno ne zmorem.
  4. Mami me večkrat opomni, da sem se zredila, da preveč jem … Ob tem se počutim zelo neprijetno. Moj ITM pa mi kaže, da sem popolnoma normalna. Tudi moja bestika in prijatelji pravijo, da nisem predebela in naj se ne sekiram.
  5. Doma se večkrat derejo name. Ne morem jih poslušati in vsakič, ko se kdo razjezi name, postanem besna. Kako naj jim dopovem, da nočem, da se derejo name.
  6. Mislim, da sem agresivna. Kako naj si pomagam?

Hvala, če mi boš odgovorila. Pozdravi Šnofija in Pepco. Res si super.

Izgubljena, 13 let

Ljuba Izgubljena!

Šnofi in Pepca vračata polno košaro pozdravov in mimogrede sprašujeta, kaj vse si poskušala narediti, da ne bi bila tako jeznorita. Tega mi namreč nisi napisala. Če s  tem »vse« misliš na občasno samopoškodovanje, potem ti lahko takoj sporočim, da ni še nihče jeze odpravil in jo preprečil tako, da si je naredil rano na roki ali nogi. Šnofi in Pepca mi pri tej trditvi modro in strokovno prikimavata. Če bi to pomagalo, potem bi bila že zdavnaj ozdravljena, tako pa si, klub pikanju in rezanju, še vedno jezna na vse in vsakogar. Brazgotine ostanejo, ti pa še nikamor nisi prišla. To je nekako tako, kot če bi jaz na tistem svojem vrtičku polže na solati odganjala tako, da bi z lopato treskala po solatnih listih in glavah. Polžev prav gotovo ne bi bilo več, ampak, ljuba moja, tudi solate ne. Mogoče bi za začetek nekoliko obrnili zgodbo in ne bi pristali na pojasnilo, da svojo jezo in agresivnost zdraviš z bolečino, ker to napetost itak samo malo lajša, ne odpravlja pa težav, ampak razlogi za tvojo jezo in agresivnost ležijo nekje drugje in se ju je treba lotiti na drugem mestu. Torej pri izvoru. Saj si ga, vzrok za težave mislim, v svojem pismu sama omenila, samo pozorna nisi bila. Nisi namreč niti pomislila, da pravzaprav razloge za svoje počutje v resnici poznaš. Glej, nič takšnega. Ljudje z lahkoto in pogosto spregledamo stvari, ki jih imamo tik pred nosom. Torej, naj pojasnim; nihče ne more biti pretirano miren, sproščen in dobre volje, če od njega vsak dan pričakujejo, da je na vseh področjih odličen, perfekten, skorajda popoln. In  tvoja mama hoče, da si popolna, odlična, najboljša. Takšno breme ni lahko niti za odraslega človeka. Pravijo, da mnogi pregorijo kot električna varovalka, ker od njih pričakujejo, da so naj, naj … vedno in povsod. Sosed Milivoj, saj veš, moj prijatelj iz bloka, upokojeni profesor, mi je šele nedavno, pa se toliko let poznava, zaupal, kako je zbolel, ker so od njega v službi pričakovali izjemne rezultate v zelo kratkem času in je bil kar precej časa pod hudim pritiskom, ker ni vedel, ali mu bo uspelo speljati projekt pravočasno in kakovostno. Tvoja mama pa si je ob polnem tovornjaku petic v šoli zaželela še »idealno postavo« in kritično gleda vsak tvoj gram, čeprav ti ITM in prijateljice pravijo, da s tvojo postavo ni čisto nič narobe. Moram pa reči, da sem prepričana, da bi ti »bestika« in sošolke, ki so po navadi približno tako natančne pri določanju tvoje teže, kot je izračun po metodi ITM,  prve povedale, da je tvoja teža neprimerna oziroma »skrb vzbujajoča«. Tako da maminih pripomb ne jemlji preveč resno. Nasmehni se in stehtaj se. Bolj enostavno ne gre. Zdaj pa na ta voz težav naložimo še tvojo bojazen, da je brata zaneslo v nevarne vode odvisnosti, in imamo super kombinacijo za tvojo popadljivost, jezo in hitre ter agresivne odzive na ljudi in dogodke. Saj razumem, da nočeš biti »špeckahla« in te je strah bratove reakcije, toda tiščanje tega dvoma in strahu v sebi, da gre brat v napačno smer, bo samo povečalo tvoje težave. Ves čas boš živela z neprijetnim občutkom, da nisi dovolj naredila za svojega brata. Tudi jaz nisem poskušala reševati težav svoje starejše sestre. Saj me, tudi če bi hotela, ne bi niti poslušala, kaj šele ubogala. Sem pa omenila svojim staršem, tako »mimogrede, med vrsticami«, da bi bilo morda dobro biti malo bolj pozoren na obnašanje sestre, da morda ne bi bil odveč kakšen pogovor z njo o njenih »morebitnih« težavah, tudi o tem, s kom se druži, kako preživlja prosti čas. Na koncu se je izkazalo, da ni bilo nič hujšega, pubertetniške muhe in mušice, ampak jaz sem se veliko bolje počutila. Mogoče bi tudi ti na takšen posreden način spodbudila starše, naj namenijo več pozornosti tvojemu bratu, da ne bo potem prepozno. Jih pa prosi, naj te nikar ne omenjata, da ne bi s to svojo skrbjo naredila še večje škode in te sprla z bratom, ki mu hočeš samo dobro … In na koncu še en majhen nasvet. Ne pusti, da ti vsak previsok glas in vsaka pripomba tvojih staršev skazijo lep pomladanski dan. Najbrž  te včasih upravičeno pokarata, nihče ni idealen, ampak ti jima reci povsem mirno in z nasmehom, hvala za pripombe, ni pa se vam treba zaradi tega razburjati in kričati. Se bom potrudila, da bom boljša. Nato se zazri skozi okno v čudovit pomladanski dan in dodaj še sebi: »Škoda bi ga bilo pokvariti zaradi traparij.«

Objavljeno v Pilu, marec 2019