bralni_marec19

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

Ko smo bili končno na varnem, smo izpustili čolna iz rok in popadali po gredljih, obrnjenih na glavo, naši zasopli vzdihi so odmevali po vlažni, kapljajoči temi. »Prosim, prosim, samo da nas nista videla,« je glasno molila Emma.

»Oh, ti ptica! Naše sledi!« je bevsknil Millard, si slekel plašč in se skobacal ven, da bi zabrisal sledi, ki smo jih pustili z vleko čolnov; iz zraka bi bile videti kot puščice, usmerjene naravnost proti našemu skrivališču. Samo opazovali smo lahko, kako se oddaljujejo njegove stopinje. Če bi se ven odpravil kdorkoli drug kot Millard, bi ga zagotovo opazili.

Čez minuto se je vrnil, premražen, prevlečen s skorjo mivke in z rdečim madežem, ki je razkrival obris njegovega prsnega koša. »Približujeta se,« je lovil sapo. »Naredil sem, kar sem mogel.«

»Spet krvaviš!« se je razburila Bronwyn. Millarda je med ravsom ob svetilniku prejšnjo noč oplazila krogla, in čeprav je bilo njegovo okrevanje dotlej presenetljivo hitro, je bilo še daleč od končanega.

»Kaj si naredil z obvezo?« »Stran sem jo vrgel. Tako zapleteno je bila ovita, da je nisem mogel hitro sneti. Nevidnež se mora biti vedno sposoben v hipu znebiti vse obleke, sicer njegova sposobnost nima smisla!«

»Mrtev ima pa še manj smisla, ti mula trmasta,« je rekla Emma. »Zdaj pa bodi pri miru in pazi, da se ne ugrizneš v jezik. Bolelo bo.« Stisnila je dva prsta v dlan nasprotne roke, se za hip zbrala, ko ju je izvlekla, pa sta bila rdeče razbeljena.

Posebneži na begu

Morda se spomnite zelo dobrega romana Otok nenavadnih otrok, ki smo ga predstavili lani. Tule pa je hudo dobro nadaljevanje zgodbe o posebnih otrocih in njihovem begu pred človečnjaki. Jacob se je odločil, pravzaprav se je odločilo njegovo srce. Zaradi Emme, ki je bila že simpatija njegovega dedka, je ostal v preteklosti, kjer ni bil premožen dedič brez skrbi, ampak fant na begu. Posebnežem je bilo v časovni zanki imbrinik pravzaprav postlano z rožicami. Že res, da je bilo njihovo življenje omejeno na otok v Walesu in da so pravzaprav vsak dan živeli isti dan, a bili so na varnem in bili so v družbi drugih otrok s posebnimi lastnostmi. Po napadu votlokavstov in človečnjakov, ki so eno od njihovih imbrinik ujeli, drugo pa poškodovali, otrokom ni preostalo drugega, kot da pobegnejo z otoka in pomoč poiščejo na celini. Vprašanje pa je, kako med drugo svetovno vojno, ob nemškem bombardiranju  sploh najti kakršnokoli pomoč ali pametne informacije, ki bi jih pripeljale do še kakšne imbrinike.

Posebnosti posebnežev

Drugo vprašanje pa je, ali deset posebnežev sploh potrebuje pomoč. Jacob je prva straža, saj edini vidi in čuti votlokavste, Millard je odličen izvidnik ali pa zadnja straža, ker je neviden, Emma je s svojimi nevarnimi rokami, ki netijo ogenj, vroče orožje. Brez Bronwynine neizmerne moči bi čolni potonili že na poti na celino, brez Olive, lažje od zraka, pa nikoli ne bi našli poti iz megle. Tudi Horacove, Enochove, Hugove, Clarine in Fionine sposobnosti v nekem trenutku pridejo prav, včasih je treba oživiti mrtve, drugič splesti zavetje iz rastlinja ali pa v napad poslati roj pobesnelih čebel. Če vsaka od posebnosti ne bi bila tako posebna, potem otrok na njihovi poti v goreči London ne bi preganjali do zob oboroženi človečnjaki.

Objavljeno v Pilu, marec 2019