intervju_marec19

Besedilo: Jana Zirkelbach

Ko uživaš v delu, ni naporno!

Vlado je naša glasbena legenda, ki s polno paro ustvarja in polni koncertne dvorane.  Je priljubljen pri vseh generacijah, tudi mladi ste ga posvojili. O Vladu so nedavno posneli tudi film.

Nedolgo tega smo si ogledali dokumentarni film Poj mi pesem, ki prikazuje tebe, govori o tvojih začetkih v muziki in tvoji pesniški duši.  Kako si ga doživljal? Mi smo bili navdušeni, spoznali smo te ne le kot pevca, ampak tudi kot človeka.

V začetku sem se počutil precej nenavadno, sčasoma pa sem se navadil. Težko je gledati samega sebe. Poleg tega vem, kaj vse smo posneli in kaj vse smo morali izpustiti. Film traja 105 minut, posneli pa smo sto ur filmskega materiala.

Pilovci te poznajo že od svojih staršev.  Kakšen je občutek, ko postaneš takšna glasbena legenda?

Nobenega posebnega občutka ni.  Morda je podobno tistemu, ko si v četrtem razredu želiš, da bi bil že enkrat v osmem. Ko si v osmem , pa se ti to ne zdi nič kaj prestižno.

Kdaj si se odločil, da boš živel od glasbe?

Potem ko sem nekoč razlagal, kam  hodim v službo, mi je nekdo rekel, pa zakaj ne pustiš službe in pišeš samo take pesmi, kot je Namesto koga roža cveti? Naslednji dan sem dal v službi odpoved.

Pilovce, ki filma niso videli,  bo gotovo zanimalo, kako si začel  svojo  glasbeno pot?

V kotu sobe sem kot otrok naletel na očetovo črno kitaro. Potem pa tako, kot je to običajno, našel sem nekaj fantov, ki so delali band ali ansambel, kot se je tedaj reklo.

Kako je prišlo do sodelovanja z Beltinško bando?

Moj ded je imel v Beltincih gostilno, v kateri so že po 1. svetovni vojni igrali bratje Kociper. To so bili legendarni ljudski muzikanti, zaščitni znak mojega rojstnega kraja. Konec devetdesetih let smo zaigrali skupaj na nekem pikniku, se vzljubili in čez nekaj let že polnili največje dvorane s prekmursko muziko, ki je bila do tedaj precej neznana v preostali Sloveniji. Posneli smo tudi nekaj albumov.

Na leto imaš zelo veliko koncertov. Je to napor ali užitek?

To je oboje. Ko uživaš v delu, ni naporno.

Katero pesem najraje zapoješ? Je kakšna, ki jo vedno zapoješ na vsakem večjem koncertu?

Najraje zapoješ najmlajšo, torej najnovejšo. Na vseh koncertih pa običajno zapojem tudi Tisto črno kitaro, Rožo in Od višine se zvrti. Opažam, da so ljudje razočarani, če jih ne zaigram.

Zelo si navezan na svoje rodno Prekmurje. Ti je kot Prekmurcu težko živeti v Ljubljani?

Nikakor ne. Prvič zaradi tega, ker je vmes borih 200 km, poleg tega pa je vsak deseti Ljubljančan Prekmurec ali kakorkoli povezan s to pokrajino oziroma s tem »stanjem duha«.

Kako tvoji otroci doživljajo tvojo glasbo? Kako doživljajo slavnega očeta?

Poslušajo »svojo« glasbo, z mojo se ne ukvarjajo preveč. Starši so zmeraj samo starši. V družini so na sceni prave vrednote in realno življenje, ne pa slava ali navidezna slava.

Kakšno glasbo poslušajo tvoji otroci?

Rock, blues, rap.

Zdi se, da ste z mamo in očetom zelo, zelo povezani. Kako pa je bilo v mladosti? Je najstnik Vlado sploh imel kakšne tipične težave s starši ?

Seveda. Z očetom sva se ujela, ko mi je bilo štirideset let, in od takrat nastopava skupaj. Prej bi to bilo precej nemogoče, haha. Ne nazadnje sva bila glede glasbe vsak na svojem bregu.

Pilovce bi zanimalo, kakšen si bil kot otrok. Kaj si počel, kaj te je poleg glasbe še zanimalo? Si ušpičil veliko neumnosti?

Živel sem na vasi, kjer je bila svoboda na razpolago vsepovsod in vedno. Mi sicer nismo imeli kmetije,  a otroci smo bili »zunaj« cele dneve. In na šivanju in v gipsu nekajkrat na leto.

Pa šola?  Kaj si imel v osnovni šoli najraje in česa nisi maral?

V osnovni šoli mi je še kar šlo. Celo matematika in fizika, kar v gimnaziji ni bila več šala. Najraje sem imel zgodovino in zemljepis. Zato sem tudi požiral knjige.

Kakšen je bil tvoj odnos z učitelji?

Mislim, da korekten, z večino prijateljski. Ko sediš v šolski klopi in gledaš učitelja, se še ne zavedaš, da je bil tudi on nekoč na tvojem mestu, da je iz mesa in krvi … Hočem reči, tudi učitelji so taki in drugačni.

Zelo malo ljudi ve, da si  pred leti tudi poučeval  v osnovni šoli. Kakšen učitelj si bil?

Vsak učitelj zase verjetno misli, da je bil dober učitelj. Biti učitelj je vsekakor nekaj velikega, da ne rečem veličastnega in odgovornega. Mislim,  da sploh nekoga nekaj učiš in naučiš. Naša družba in tudi država se tega na žalost premalo zavedata. Mislim, da sem se dobro razumel z učenci, ne vem, morda sem bil malo preveč popustljiv.

Je bilo delo naporno? Kakšen je bil tvoj odnos z otroki? Si jim kdaj zaigral na kitaro?

Ko sem poučeval angleščino, sem na tablo  napisal kakšno besedilo od Beatlov  ali kakšno  aktualno uspešnico, vzel kitaro in motivacija za učenje je bila takoj večja.

Vrniva se v tvoje šolske dni. Kako pa je bilo z ljubeznijo? Si bil srečno ali nesrečno zaljubljen?

Vsi smo (bili) nesrečno zaljubljeni. Ali pa se morda spomnimo samo teh nesrečnih romanc.

In kako je z ljubeznijo danes? Je ljubezen tisto, kar tako lepo oblikuje tvoje pesmi in tvojo poezijo?

Verjetno da. Pa niti ne tista romantična , idealizirana ljubezen med moškim in žensko. Trudim se, da bi moje pesmi izražale dobronamernost, toleranco, spoštovanje in prijaznost. A vse to je ljubezen, mar ne?

Objavljeno v Pilu, marec 2019